Vajndol – nahajališče fosilov

Opis

Manjši del osrednje in pretežni del vhodne Slovenije prekrivajo neogenske kamnine, miocenske in pliocenske starosti. Večinoma so sedimentne, nekaj je magmatskih in še manj vulkanskih kamnin. Če se omejimo na območje Krške kotline lahko povemo, da v strukturnem smislu predstavlja sinklinalo z osjo v smeri zahod-vzhod in krili, ki so usmerjena proti severu in jugu. Na severu je Krška kotlina omejena s Krškim hribovjem, na jugu z Gorjanci. Sinklinalni del Krške kotline sestoji iz miocenskih kamnin, mestoma tudi pliocenskih. Največjo površino Krške kotline prekrivajo kvartarne, pleistocenske in holocenske naplavine. Pod kvartarnimi sedimenti so miocenske kamnine, ki večinoma izdanjajo na severnem in južnem robu kotline. Tam, kjer izdanjajo, so številna nahajališča mikro in makrofosilnih ostankov. Ti fosilni ostanki so že od nekdaj zanimali mnoge tuje in domače ljubitelje nežive narave, geologe, paleontologe in druge naravoslovce. Določeni fosilni ostanki so zelo redki, drugi so pogostnejši. Nekateri so najdeni samo na obrobju Krške kotline. Mednje sodijo tudi ostanki polžjih hišic posebne oblike, velikosti in barve, ki jih pri nas najdemo samo na Dolenjskem. To je miocenski polž z imenoma Pereiraea gervaisi (Vézian, 1856).

Omenjenega polža je prvi poimenoval francoski geolog in paleontolog Vézian leta 1856, kot Pleurotoma Gervaisii. Prvi podatki so zapisani v njegovi disertaciji, v kateri je predstavil raziskovane mehkužce in nekaj drugih organizmov iz terciarnih plasti v okolici Barcelone v Španiji. Vézian je tega leta zagovarjal doktorsko disertacijo v Montpellier-ju pod mentorstvom profesorjev za mineralogijo in geologijo Marcela de Serresa in za zoologijo ter primerjalno anatomijo Paula Gervais-ja. Iz povedanega razberemo, da je Vézian poimenoval polža po svojemu mentorju Paulu Gervaisu. Leta 1866 je Pereira da Costa predstavil primerek iste polžje vrste, ki so jih našli tudi v miocenskih plasteh Portugalske. Leto kasneje je Crosse (1867) opozoril, da vrsta gervaisi ne pripada rodu Pleurotoma. Predlagal je novo rodovno ime Pereiraea, ki ga je leto kasneje Crosse (1868) tudi postavil in v isti razpravi prvikrat opisal in jo predstavil z novim in še danes veljavnim imenom Pereiraea gervaisii Vézian. Crosse (1868) je rodovno ime poimenoval po pomembnem članu Akademije znanosti v Lizboni, s priimkom Pereira da Costa.

Prve predstavitve in opise polža vrste Pereiraea gervaisi (Vézian 1856) iz naših krajev na Dolenjskem, najdemo v delih Hoernesa in Auingerja (1884), Kinkelina (1892), Hilberja (1893), Hoernesa (1895), Mikuža (2000; 2009), Križnarja in sod. (2009) in drugih.

Precej velika, vretenasta in na prvi pogled robustna hišica sestoji iz okrog 11 zavojev. Najstarejši zavoji so nizki in skromno ornamentirani, mlajši zavoji so široki, visoki in na spodnjem robu okrašeni z zelo lepimi trni, ki so lahko ravni in iztegnjeni ali pa zavihani navzgor, pri nekaterih hišicah tudi navzdol. Zadnji zavoj je največji, ima ovalno do hruškasto ustje, ki se spodaj zaključuje z ozkim in kratkim sifonalnim kanalom. Po sredini zavoja potekata dva močnia spiralna grebena. Nasploh sta oblika in ornamentacija hišice tako posebni, značilni in lahko razpoznavni, da najdene ostanke lahko takoj uvrstimo k omenjeni pereireji.

Pri nas so pereireje ugotovljene v badenijskih sivih laporovcih, izredno bogatih s številnimi drugimi ostanki organizmov. Ostanke pereirejinih hišic najdemo v vinogradih in na njivah v širši okolici Šentjerneja, v Ivanjem dolu ali Vajndolu, pri Gorenjem Vrhpolju, Orehovici in v okolici Šmarjete ter Vinjega vrha nad Šmarjeto. V tujini pa so jih registrirali v različno starih miocenskih skladih v Španiji, na Portugalskem, v Alžiriji, Italiji, na Hrvaškem in na Madžarskem.

Strokovne reference in viri

• Abad, A. 2005: Alexandre Vézian, geólogo y paleontólogo. Semblanza biográfica.. Batalleria, (2004-2005), 12, 3-23.. Barcelona. [COBISS-ID 2771501]
• Crosse, H. 1867: Gasteropodes dos depositos terciarios, etc. (Gastéropodes des dépôts tertiaires du Portugal), par Pereira Da Costa.. Journal de Conchyliologie, 3.ser., T. 7, Vol. 15, 464-465.. Paris.
• Crosse, H. 1868: Description du nouveau genre Pereiraea.. Journal de Conchyliologie, 3. ser., T. 8, Vol. 16, 191-194, Pl. 7.. Paris.
• Hilber, V. 1893: Fauna der Pereiraia-Schichten von Barthelmae in Unter-Krain.. Sitzungsber. Akad. Wiss. Wien mathem.-naturwiss. Cl., 101, 1005-1032.. Wien. [COBISS-ID 26397184]
• Hoernes, R. 1895: Pereiraia Gervaisii Véz. von Ivandol bei St. Bartelmae in Unterkrain.. Ann. Naturhist. Hofmus., 10, 1-16, Taf. 1-2.. Wien. [COBISS-ID 58930432]
• Hoernes, R. & Auinger, M. 1884: Die Gastropoden der Meeres-Ablagerungen der ersten und zweiten Miocänen Mediterran-stufe in der Österreichisch-Ungarischen Monarchie.. Abh. Geol. R. A., 12/4.. Wien.
• Kinkelin, F 1892: Neogenbildungen westlich von St. Barthelmae in Unterkrain.. Jb. Geol. R. A., (1891), 41, 401-414, Taf. 5-6.. Wien. [COBISS-ID 27286016]
• Križnar, M., Zupančič, D. & Useničnik, J. 2000: Novo nahajališče pereiraj na Dolenjskem.. Društvene novice, 41, 23-24.. Tržič. [COBISS-ID 248869632]
• Mikuž, V. 2009: Miocenski polži iz okolice Šentjerneja in drugih najdišč v Krški kotlini.. Folia biologica et geologica, 50/2, 5-69, (Tab. 1-12).. Ljubljana. [COBISS-ID 30872109]
• Pereira da Costa, F. A. 1866: Gastéropodes des dépôts tertiaires du Portugal par Pereira da Costa F. A. avec la version française M. Dalhunty.. Topographie de l`Académie Royale des Sciences , 117-252, Tab. 16-28.. Lisbonne.

Avtor zapisa

Vasja Mikuž, Oddelek za geologijo, Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Predlog citata

Mikuž, V.; za geologijo, O.; fakulteta, N.; v Ljubljani, U. 2010: Vajndol – nahajališče fosilov. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/305-vajndol-nahajalisce-fosilov.