Stolna in župnijska cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani stoji na Ciril-Metodovem trgu, med škofijsko palačo, župniščem ter semeniščem nad Pogačarjevim trgom. Sestavljajo jo prezbiterij, prečna ladja, podolžna ladja s stranskimi kapelami in bazilikalnim nadstropjem, oktagonalna kupola na križišču ladij in dva zvonika ob zahodni fasadi. Po izročilu so prvo cerkev na tem mestu zgradili v 7. ali 8. stoletju. V 12. ali sredi 13. stoletja je postala župnijska, kasneje so jo dogradili in ji dali gotsko podobo. Nekdanji gotski opremi cerkve pripada kamniti kip pietà iz sredine 15. stoletja, ki je sedaj nameščen v niši na južnem pročelju (kopija) ter še starejši sklepnik s Kristusovo glavo, vzidan na zahodni fasadi. Ko je bila leta 1461 v Ljubljani ustanovljena škofija, je bila cerkev povzdignjena v stolnico. Na pragu 18. stoletja so gotsko cerkev porušili in zgradili današnjo baročno cerkev. Pobudnik gradnje Janez Anton Dolničar (njegovo poprsje ob Dizmoven oltarju je naredil Angelo Putti) si je zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru, zato so se obrnili na slovečega italijanskega jezuitskega arhitekta, slikarja in teoretika Andrea Pozza. Z rušenjem stare in gradnjo nove cerkve so začeli leta 1701. Pozzo je bil predviden tudi za freskiranje stolnice, vendar zaradi zaposlenosti na Dunaju dela ni mogel prevzeti. Naročniki so se zato obrnili na priznanega lombardskega slikarja Giulia Quaglia, ki je že spomladi 1703 lahko začel z deli na vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega šele zastavili. V prezbiteriju je naslikal čudeže sv. Nikolaja (Miklavža) ter na prizoru, ko svetnik s posredovanjem reši meščane Mire pred lakoto, naslikal tudi svojo podobo (avtoportret). Ker denarja za pravo kupolo na križišču ladij ni bilo, jo je Quaglia sprva le naslikal. Na ladijskem oboku je upodobil Zmagoslavje vere, poslikal je tudi vse kapele. Njegovo delo je pomembno vplivalo na slovenske baročne slikarje (zlasti na Jelovška). V nišah pod kupolo stoje štirje monumentalni kipi emonskih škofov padovanskega kiparja Angela Puttija (Pozzo), ki v vlogi zgodovinskih pričevalcev razglašajo, da je ljubljanska škofija naslednica emonske in torej utemeljena v antiki. V cerkvi je tudi delo slavnega beneškega kiparja Francesca Robbe, ki je večji del svojega življenja preživel v Ljubljani (znameniti Robbov vodnjak). Začetek 19. stoletja je bil zaznamovan z gospodarsko in duhovno recesijo, zato so bila tudi umetnostna naročila za stolnico omejena na najnujnejša popravila, situacija pa se je začela spreminjati v 2. četrtini 19. stoletja.
Ko je stavbenik Matej Medved leta 1841 zgradil kupolo, jo je kmalu zatem poslikal Matevž Langus, ki je tudi sicer zelo veliko delal za stolnico. Na začetku 20. stoletja se je predstojništvo posvečalo predvsem opremi cerkve (npr. nove orgle).

V ljubljanski stolnici so umetnine drugih pomembnih umetnikov: Pietra Liberija, Paola in Giuseppeja Groppellija, Henrika Mihaela Löhra, Valentina Metzingerja, Janeza Mihaela Lichtenreita ter njegovega sina Karla, Franceta Zajca, Franceta Goršeta; veliki arhitekt Jožef Plečnik je 1952 podaril cerkvi škofovski prestol, malo pred smrtjo je preureditev Križevo kapelo. Ob obisku papeža Janeza Pavla II. je kipar Tone Demšar ustvaril nova glavna vrata (im. tudi »slovenska«), Mirsad Begić pa stranska (im. tudi »ljubljanska«). Cerkev je dnevno množično obiskana ter redno vzdrževana.

Stolna in župnijska cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani stoji na Ciril-Metodovem trgu, med škofijsko palačo, župniščem ter semeniščem nad Pogačarjevim trgom. Sestavljajo jo prezbiterij, prečna ladja, podolžna ladja s stranskimi kapelami in bazilikalnim nadstropjem, oktagonalna kupola na križišču ladij in dva zvonika ob zahodni fasadi. Po izročilu so prvo cerkev na tem mestu zgradili v 7. ali 8. stoletju. V 12. ali sredi 13. stoletja je postala župnijska, kasneje so jo dogradili in ji dali gotsko podobo. Nekdanji gotski opremi cerkve pripada kamniti kip pietà iz sredine 15. stoletja, ki je sedaj nameščen v niši na južnem pročelju (kopija) ter še starejši sklepnik s Kristusovo glavo, vzidan na zahodni fasadi. Ko je bila leta 1461 v Ljubljani ustanovljena škofija, je bila cerkev povzdignjena v stolnico. Na pragu 18. stoletja so gotsko cerkev porušili in zgradili današnjo baročno cerkev. Pobudnik gradnje Janez Anton Dolničar (njegovo poprsje ob Dizmoven oltarju je naredil Angelo Putti) si je zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru, zato so se obrnili na slovečega italijanskega jezuitskega arhitekta, slikarja in teoretika Andrea Pozza. Z rušenjem stare in gradnjo nove cerkve so začeli leta 1701. Pozzo je bil predviden tudi za freskiranje stolnice, vendar zaradi zaposlenosti na Dunaju dela ni mogel prevzeti. Naročniki so se zato obrnili na priznanega lombardskega slikarja Giulia Quaglia, ki je že spomladi 1703 lahko začel z deli na vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega šele zastavili. V prezbiteriju je naslikal čudeže sv. Nikolaja (Miklavža) ter na prizoru, ko svetnik s posredovanjem reši meščane Mire pred lakoto, naslikal tudi svojo podobo (avtoportret). Ker denarja za pravo kupolo na križišču ladij ni bilo, jo je Quaglia sprva le naslikal. Na ladijskem oboku je upodobil Zmagoslavje vere, poslikal je tudi vse kapele. Njegovo delo je pomembno vplivalo na slovenske baročne slikarje (zlasti na Jelovška). V nišah pod kupolo stoje štirje monumentalni kipi emonskih škofov padovanskega kiparja Angela Puttija (Pozzo), ki v vlogi zgodovinskih pričevalcev razglašajo, da je ljubljanska škofija naslednica emonske in torej utemeljena v antiki. V cerkvi je tudi delo slavnega beneškega kiparja Francesca Robbe, ki je večji del svojega življenja preživel v Ljubljani (znameniti Robbov vodnjak). Začetek 19. stoletja je bil zaznamovan z gospodarsko in duhovno recesijo, zato so bila tudi umetnostna naročila za stolnico omejena na najnujnejša popravila, situacija pa se je začela spreminjati v 2. četrtini 19. stoletja.
Ko je stavbenik Matej Medved leta 1841 zgradil kupolo, jo je kmalu zatem poslikal Matevž Langus, ki je tudi sicer zelo veliko delal za stolnico. Na začetku 20. stoletja se je predstojništvo posvečalo predvsem opremi cerkve (npr. nove orgle).

V ljubljanski stolnici so umetnine drugih pomembnih umetnikov: Pietra Liberija, Paola in Giuseppeja Groppellija, Henrika Mihaela Löhra, Valentina Metzingerja, Janeza Mihaela Lichtenreita ter njegovega sina Karla, Franceta Zajca, Franceta Goršeta; veliki arhitekt Jožef Plečnik je 1952 podaril cerkvi škofovski prestol, malo pred smrtjo je preureditev Križevo kapelo. Ob obisku papeža Janeza Pavla II. je kipar Tone Demšar ustvaril nova glavna vrata (im. tudi »slovenska«), Mirsad Begić pa stranska (im. tudi »ljubljanska«). Cerkev je dnevno množično obiskana ter redno vzdrževana.

Stolna in župnijska cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani stoji na Ciril-Metodovem trgu, med škofijsko palačo, župniščem ter semeniščem nad Pogačarjevim trgom. Sestavljajo jo prezbiterij, prečna ladja, podolžna ladja s stranskimi kapelami in bazilikalnim nadstropjem, oktagonalna kupola na križišču ladij in dva zvonika ob zahodni fasadi. Po izročilu so prvo cerkev na tem mestu zgradili v 7. ali 8. stoletju. V 12. ali sredi 13. stoletja je postala župnijska, kasneje so jo dogradili in ji dali gotsko podobo. Nekdanji gotski opremi cerkve pripada kamniti kip pietà iz sredine 15. stoletja, ki je sedaj nameščen v niši na južnem pročelju (kopija) ter še starejši sklepnik s Kristusovo glavo, vzidan na zahodni fasadi. Ko je bila leta 1461 v Ljubljani ustanovljena škofija, je bila cerkev povzdignjena v stolnico. Na pragu 18. stoletja so gotsko cerkev porušili in zgradili današnjo baročno cerkev. Pobudnik gradnje Janez Anton Dolničar (njegovo poprsje ob Dizmoven oltarju je naredil Angelo Putti) si je zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru, zato so se obrnili na slovečega italijanskega jezuitskega arhitekta, slikarja in teoretika Andrea Pozza. Z rušenjem stare in gradnjo nove cerkve so začeli leta 1701. Pozzo je bil predviden tudi za freskiranje stolnice, vendar zaradi zaposlenosti na Dunaju dela ni mogel prevzeti. Naročniki so se zato obrnili na priznanega lombardskega slikarja Giulia Quaglia, ki je že spomladi 1703 lahko začel z deli na vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega šele zastavili. V prezbiteriju je naslikal čudeže sv. Nikolaja (Miklavža) ter na prizoru, ko svetnik s posredovanjem reši meščane Mire pred lakoto, naslikal tudi svojo podobo (avtoportret). Ker denarja za pravo kupolo na križišču ladij ni bilo, jo je Quaglia sprva le naslikal. Na ladijskem oboku je upodobil Zmagoslavje vere, poslikal je tudi vse kapele. Njegovo delo je pomembno vplivalo na slovenske baročne slikarje (zlasti na Jelovška). V nišah pod kupolo stoje štirje monumentalni kipi emonskih škofov padovanskega kiparja Angela Puttija (Pozzo), ki v vlogi zgodovinskih pričevalcev razglašajo, da je ljubljanska škofija naslednica emonske in torej utemeljena v antiki. V cerkvi je tudi delo slavnega beneškega kiparja Francesca Robbe, ki je večji del svojega življenja preživel v Ljubljani (znameniti Robbov vodnjak). Začetek 19. stoletja je bil zaznamovan z gospodarsko in duhovno recesijo, zato so bila tudi umetnostna naročila za stolnico omejena na najnujnejša popravila, situacija pa se je začela spreminjati v 2. četrtini 19. stoletja.
Ko je stavbenik Matej Medved leta 1841 zgradil kupolo, jo je kmalu zatem poslikal Matevž Langus, ki je tudi sicer zelo veliko delal za stolnico. Na začetku 20. stoletja se je predstojništvo posvečalo predvsem opremi cerkve (npr. nove orgle).

V ljubljanski stolnici so umetnine drugih pomembnih umetnikov: Pietra Liberija, Paola in Giuseppeja Groppellija, Henrika Mihaela Löhra, Valentina Metzingerja, Janeza Mihaela Lichtenreita ter njegovega sina Karla, Franceta Zajca, Franceta Goršeta; veliki arhitekt Jožef Plečnik je 1952 podaril cerkvi škofovski prestol, malo pred smrtjo je preureditev Križevo kapelo. Ob obisku papeža Janeza Pavla II. je kipar Tone Demšar ustvaril nova glavna vrata (im. tudi »slovenska«), Mirsad Begić pa stranska (im. tudi »ljubljanska«). Cerkev je dnevno množično obiskana ter redno vzdrževana.

Cerkniško polje je s površino 38 kvadratnih kilometrov največje kraško polje na Notranjskem.

Hidrološka pomembnost: Del polja je večji del leta zalit s presihajočim Cerkniškim jezerom. Na polje pritekajo potoki z okoliških hribovij. Najpomembnejši so Cerkniščica, ki priteka z Bloško-Rakitenske planote, Žerovniščica, katere izvir dobiva vodo z Blok, in Stržen, katerega napaja potok Obrh, ki ponika na Loškem polju. Ti in številni drugi manjši potoki se zbirajo na polju, odkoder skozi požiralnike na dnu polja in skozi ponorne jame na zahodnem oziroma severozahodnem obrobju polja odtekajo v podzemlje. Kadar je pritok potokov, ki se stekajo na polje, večji od požiralne sposobnosti požiralnikov, razporejenih po dnu polja (najbolj znana sta Vodonos in Rešeta pri vasi Dolenje Jezero), in nekaterih ponornih jam na obrobju polja (Narte, Svinjska jama), je del polja poplavljen in govorimo o Cerkniškem jezeru. Ob takšnih hidroloških razmerah njegova površina pokriva do 53 % polja. Kadar je pritok na Cerkniško polje z okoliških hribovij zelo velik, lahko jezerska gladina doseže tudi nekoliko višje ležeče obrobne ponorne jame, kakršni sta Velika in Mala Karlovica. Takrat jezero prekriva kar 70 % polja. Ponorne jame na obrobju polja so sposobne odvajati precej večje količine vode kot talni požiralniki (razmerje je 6 m3/s proti 45 m3/s). Podzemna voda se skozi talne požiralnike pretaka neposredno do izvirov Bistre na obrobju Ljubljanskega barja. Ti izviri napajajo reko Ljubljanico. Vse ponorne jame odvajajo podzemno vodo proti Rakovemu Škocjanu, kjer napajajo ponikalnici Rak in Unico, ta pa neposredno izvire Ljubljanice pri Vrhniki. Jezero običajno popolnoma presahne poleti, vendar ne prav vsako leto. Presahne le po daljšem sušnem obdobju, ko je dotok vode z okoliških hribovij zelo majhen. V obdobju od leta 1960 do leta 1982 je jezero obstajalo v povprečju 285 dni na leto. Cerkniško polje s svojim jezerom je pred stoletji veljalo za enega najbolj znanih kraških pojavov v Evropi. V svojem delu Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689 ga je opisal Janez Vajkard Valvasor, prvič pa je bilo omenjeno že v antiki. O polnitvi jezera Valvasor piše takole: "Če malo dežuje, pride voda iz Kotla in Češljenice in brizga dva ali tri sežnje visoko. Tudi iz jame, ki iz nje teče studenec Tresenec, bruhne močno in silovito. Če pa močno dežuje in tako silovito grmi, da se zemlja trese, tedaj bruhne voda na vseh straneh iz doslej opisanih jam (razen iz Velike in Male Karlovice, ki se je vanju jezero prej odteklo) s tako deročo silovitostjo, da bi človek ne verjel, ko bi se ne prepričal z lastnimi očmi. Z najhitrejšim konjem ne bi nihče ušel deroči vodi. Takšen nagli dotok napolni jezero, ki ga pred štiriindvajsetimi urami tako rekoč niti kapljice ni bilo, v enem dnevu in noči čisto do brega. Včasih se celo v osemnajstih urah napolni … ".

Geomorfološka pomembnost: Cerkniško polje, ki je dolgo 9 in široko od 2 do 3 km, ima dno na nadmorski višini okoli 550 m. Orientirano je v dinarski smeri od severozahoda proti jugovzhodu, saj je nastalo ob Idrijskem prelomu. Z vseh strani ga obdajajo hribovite pregrade, le na severozahodu je nizek prehod na Unško polje. Med geomorfološke posebnosti Cerkniškega polja spadajo že omenjeni ponori in estavele. Estavele so predvsem na robu polja. Od ponorov se razlikujejo v tem, da ob nizkem vodostaju Cerkniškega jezera voda v njih ponika, torej odteka, ob visokih pa iz njih izvira, torej priteka na Cerkniško polje z okoliških hribovij.

Botanična pomembnost: Prevladujoče rastlinstvo Cerkniškega polja niso kopenske rastline, niti ne prave vodne, ampak rastline, ki se obnašajo kot dvoživke (amfibijske). Nekaterim med njimi morfološke in fiziološke prilagoditve omogočajo, da lahko sprejemajo kisik in ogljikov dioksid tako iz vode kot iz zraka. Tu so številne podvodne (submerzne) rastline, med njimi vodna smrečica in lasastolistna vodna zlatica. Druge so močvirske, saj začnejo razvoj v vodi kot prave vodne rastline s potopljenimi listi, potem pa ga nadaljujejo na kopnem kot kopenske rastline – na oko precej spremenjene (močvirski grint, širokolistna koščica, prava potočarka, trpotčasti porečnik, močvirska spominčica). Ob visokem vodostaju se v globljih kotanjah razmnožijo alge parožnice, planktonske alge in različni dristavci. V plitvinah prevladujejo navadni trst in šaši.

Zoološka pomembnost: Živalstvo Cerkniškega polja je le delno raziskano. V času visokih voda je poseljeno z nekaj vrstami rakov, tudi endemičnih (škrgonožni rakec Chirocephalus croaticus, ceponožni rakec Eudiaptomus hadzici). Cerkniško jezero je edino znano nahajališče plenilske vodne bolhe Polyphemus pediculus v Sloveniji. Ugotovljenih je bilo 37 vrst nižjih rakov, med njimi so najpogostejši ceponožci in vodne bolhe. Pogoste so tudi polžje vrste, tako take iz površinskih kot tudi iz podzemeljskih vod. V Cerkniškem jezeru in pritokih je bilo popisanih osem stalnih vrst rib in vsaj še toliko nestalnih vrst, vnesenih od drugod. Med dvoživkami je na Cerkniškem jezeru ogroženih in zakonsko varovanih 13 vrst, med njimi tudi človeška ribica (Proteus anguinus). Med kopensko favno so najbolj raziskani žuželke (kačji pastirji, enodnevnice, ravnokrilci, čebele, hrošči, mladoletnice in metulji), plazilci (11 vrst) in ptice, za katere je Cerkniško jezero mednarodno pomembno območje. Med sesalci (45 znanih vrst) so na cerkniškem območju najslabše poznani netopirji. Več živalskih vrst, ki jih najdemo v in na Cerkniškem jezeru, je ogroženih, redkih, ranljivih ali endemnih. Vrste, ki jih lahko uvrstimo vsaj v eno od naštetih katregorij, so zakonsko varovane. Najdemo jih med nižjimi raki, žuželkami (mladoletnice, metulji), dvoživkami, plazilci (npr. močvirska sklednica) in sesalci (ris, volk, vidra, medved, divja mačka, drevesni polh).

Stolna in župnijska cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani stoji na Ciril-Metodovem trgu, med škofijsko palačo, župniščem ter semeniščem nad Pogačarjevim trgom. Sestavljajo jo prezbiterij, prečna ladja, podolžna ladja s stranskimi kapelami in bazilikalnim nadstropjem, oktagonalna kupola na križišču ladij in dva zvonika ob zahodni fasadi. Po izročilu so prvo cerkev na tem mestu zgradili v 7. ali 8. stoletju. V 12. ali sredi 13. stoletja je postala župnijska, kasneje so jo dogradili in ji dali gotsko podobo. Nekdanji gotski opremi cerkve pripada kamniti kip pietà iz sredine 15. stoletja, ki je sedaj nameščen v niši na južnem pročelju (kopija) ter še starejši sklepnik s Kristusovo glavo, vzidan na zahodni fasadi. Ko je bila leta 1461 v Ljubljani ustanovljena škofija, je bila cerkev povzdignjena v stolnico. Na pragu 18. stoletja so gotsko cerkev porušili in zgradili današnjo baročno cerkev. Pobudnik gradnje Janez Anton Dolničar (njegovo poprsje ob Dizmoven oltarju je naredil Angelo Putti) si je zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru, zato so se obrnili na slovečega italijanskega jezuitskega arhitekta, slikarja in teoretika Andrea Pozza. Z rušenjem stare in gradnjo nove cerkve so začeli leta 1701. Pozzo je bil predviden tudi za freskiranje stolnice, vendar zaradi zaposlenosti na Dunaju dela ni mogel prevzeti. Naročniki so se zato obrnili na priznanega lombardskega slikarja Giulia Quaglia, ki je že spomladi 1703 lahko začel z deli na vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega šele zastavili. V prezbiteriju je naslikal čudeže sv. Nikolaja (Miklavža) ter na prizoru, ko svetnik s posredovanjem reši meščane Mire pred lakoto, naslikal tudi svojo podobo (avtoportret). Ker denarja za pravo kupolo na križišču ladij ni bilo, jo je Quaglia sprva le naslikal. Na ladijskem oboku je upodobil Zmagoslavje vere, poslikal je tudi vse kapele. Njegovo delo je pomembno vplivalo na slovenske baročne slikarje (zlasti na Jelovška). V nišah pod kupolo stoje štirje monumentalni kipi emonskih škofov padovanskega kiparja Angela Puttija (Pozzo), ki v vlogi zgodovinskih pričevalcev razglašajo, da je ljubljanska škofija naslednica emonske in torej utemeljena v antiki. V cerkvi je tudi delo slavnega beneškega kiparja Francesca Robbe, ki je večji del svojega življenja preživel v Ljubljani (znameniti Robbov vodnjak). Začetek 19. stoletja je bil zaznamovan z gospodarsko in duhovno recesijo, zato so bila tudi umetnostna naročila za stolnico omejena na najnujnejša popravila, situacija pa se je začela spreminjati v 2. četrtini 19. stoletja.
Ko je stavbenik Matej Medved leta 1841 zgradil kupolo, jo je kmalu zatem poslikal Matevž Langus, ki je tudi sicer zelo veliko delal za stolnico. Na začetku 20. stoletja se je predstojništvo posvečalo predvsem opremi cerkve (npr. nove orgle).

V ljubljanski stolnici so umetnine drugih pomembnih umetnikov: Pietra Liberija, Paola in Giuseppeja Groppellija, Henrika Mihaela Löhra, Valentina Metzingerja, Janeza Mihaela Lichtenreita ter njegovega sina Karla, Franceta Zajca, Franceta Goršeta; veliki arhitekt Jožef Plečnik je 1952 podaril cerkvi škofovski prestol, malo pred smrtjo je preureditev Križevo kapelo. Ob obisku papeža Janeza Pavla II. je kipar Tone Demšar ustvaril nova glavna vrata (im. tudi »slovenska«), Mirsad Begić pa stranska (im. tudi »ljubljanska«). Cerkev je dnevno množično obiskana ter redno vzdrževana.

Stolna in župnijska cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani stoji na Ciril-Metodovem trgu, med škofijsko palačo, župniščem ter semeniščem nad Pogačarjevim trgom. Sestavljajo jo prezbiterij, prečna ladja, podolžna ladja s stranskimi kapelami in bazilikalnim nadstropjem, oktagonalna kupola na križišču ladij in dva zvonika ob zahodni fasadi. Po izročilu so prvo cerkev na tem mestu zgradili v 7. ali 8. stoletju. V 12. ali sredi 13. stoletja je postala župnijska, kasneje so jo dogradili in ji dali gotsko podobo. Nekdanji gotski opremi cerkve pripada kamniti kip pietà iz sredine 15. stoletja, ki je sedaj nameščen v niši na južnem pročelju (kopija) ter še starejši sklepnik s Kristusovo glavo, vzidan na zahodni fasadi. Ko je bila leta 1461 v Ljubljani ustanovljena škofija, je bila cerkev povzdignjena v stolnico. Na pragu 18. stoletja so gotsko cerkev porušili in zgradili današnjo baročno cerkev. Pobudnik gradnje Janez Anton Dolničar (njegovo poprsje ob Dizmoven oltarju je naredil Angelo Putti) si je zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru, zato so se obrnili na slovečega italijanskega jezuitskega arhitekta, slikarja in teoretika Andrea Pozza. Z rušenjem stare in gradnjo nove cerkve so začeli leta 1701. Pozzo je bil predviden tudi za freskiranje stolnice, vendar zaradi zaposlenosti na Dunaju dela ni mogel prevzeti. Naročniki so se zato obrnili na priznanega lombardskega slikarja Giulia Quaglia, ki je že spomladi 1703 lahko začel z deli na vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega šele zastavili. V prezbiteriju je naslikal čudeže sv. Nikolaja (Miklavža) ter na prizoru, ko svetnik s posredovanjem reši meščane Mire pred lakoto, naslikal tudi svojo podobo (avtoportret). Ker denarja za pravo kupolo na križišču ladij ni bilo, jo je Quaglia sprva le naslikal. Na ladijskem oboku je upodobil Zmagoslavje vere, poslikal je tudi vse kapele. Njegovo delo je pomembno vplivalo na slovenske baročne slikarje (zlasti na Jelovška). V nišah pod kupolo stoje štirje monumentalni kipi emonskih škofov padovanskega kiparja Angela Puttija (Pozzo), ki v vlogi zgodovinskih pričevalcev razglašajo, da je ljubljanska škofija naslednica emonske in torej utemeljena v antiki. V cerkvi je tudi delo slavnega beneškega kiparja Francesca Robbe, ki je večji del svojega življenja preživel v Ljubljani (znameniti Robbov vodnjak). Začetek 19. stoletja je bil zaznamovan z gospodarsko in duhovno recesijo, zato so bila tudi umetnostna naročila za stolnico omejena na najnujnejša popravila, situacija pa se je začela spreminjati v 2. četrtini 19. stoletja.
Ko je stavbenik Matej Medved leta 1841 zgradil kupolo, jo je kmalu zatem poslikal Matevž Langus, ki je tudi sicer zelo veliko delal za stolnico. Na začetku 20. stoletja se je predstojništvo posvečalo predvsem opremi cerkve (npr. nove orgle).

V ljubljanski stolnici so umetnine drugih pomembnih umetnikov: Pietra Liberija, Paola in Giuseppeja Groppellija, Henrika Mihaela Löhra, Valentina Metzingerja, Janeza Mihaela Lichtenreita ter njegovega sina Karla, Franceta Zajca, Franceta Goršeta; veliki arhitekt Jožef Plečnik je 1952 podaril cerkvi škofovski prestol, malo pred smrtjo je preureditev Križevo kapelo. Ob obisku papeža Janeza Pavla II. je kipar Tone Demšar ustvaril nova glavna vrata (im. tudi »slovenska«), Mirsad Begić pa stranska (im. tudi »ljubljanska«). Cerkev je dnevno množično obiskana ter redno vzdrževana.

Stolna in župnijska cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani stoji na Ciril-Metodovem trgu, med škofijsko palačo, župniščem ter semeniščem nad Pogačarjevim trgom. Sestavljajo jo prezbiterij, prečna ladja, podolžna ladja s stranskimi kapelami in bazilikalnim nadstropjem, oktagonalna kupola na križišču ladij in dva zvonika ob zahodni fasadi. Po izročilu so prvo cerkev na tem mestu zgradili v 7. ali 8. stoletju. V 12. ali sredi 13. stoletja je postala župnijska, kasneje so jo dogradili in ji dali gotsko podobo. Nekdanji gotski opremi cerkve pripada kamniti kip pietà iz sredine 15. stoletja, ki je sedaj nameščen v niši na južnem pročelju (kopija) ter še starejši sklepnik s Kristusovo glavo, vzidan na zahodni fasadi. Ko je bila leta 1461 v Ljubljani ustanovljena škofija, je bila cerkev povzdignjena v stolnico. Na pragu 18. stoletja so gotsko cerkev porušili in zgradili današnjo baročno cerkev. Pobudnik gradnje Janez Anton Dolničar (njegovo poprsje ob Dizmoven oltarju je naredil Angelo Putti) si je zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru, zato so se obrnili na slovečega italijanskega jezuitskega arhitekta, slikarja in teoretika Andrea Pozza. Z rušenjem stare in gradnjo nove cerkve so začeli leta 1701. Pozzo je bil predviden tudi za freskiranje stolnice, vendar zaradi zaposlenosti na Dunaju dela ni mogel prevzeti. Naročniki so se zato obrnili na priznanega lombardskega slikarja Giulia Quaglia, ki je že spomladi 1703 lahko začel z deli na vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega šele zastavili. V prezbiteriju je naslikal čudeže sv. Nikolaja (Miklavža) ter na prizoru, ko svetnik s posredovanjem reši meščane Mire pred lakoto, naslikal tudi svojo podobo (avtoportret). Ker denarja za pravo kupolo na križišču ladij ni bilo, jo je Quaglia sprva le naslikal. Na ladijskem oboku je upodobil Zmagoslavje vere, poslikal je tudi vse kapele. Njegovo delo je pomembno vplivalo na slovenske baročne slikarje (zlasti na Jelovška). V nišah pod kupolo stoje štirje monumentalni kipi emonskih škofov padovanskega kiparja Angela Puttija (Pozzo), ki v vlogi zgodovinskih pričevalcev razglašajo, da je ljubljanska škofija naslednica emonske in torej utemeljena v antiki. V cerkvi je tudi delo slavnega beneškega kiparja Francesca Robbe, ki je večji del svojega življenja preživel v Ljubljani (znameniti Robbov vodnjak). Začetek 19. stoletja je bil zaznamovan z gospodarsko in duhovno recesijo, zato so bila tudi umetnostna naročila za stolnico omejena na najnujnejša popravila, situacija pa se je začela spreminjati v 2. četrtini 19. stoletja.
Ko je stavbenik Matej Medved leta 1841 zgradil kupolo, jo je kmalu zatem poslikal Matevž Langus, ki je tudi sicer zelo veliko delal za stolnico. Na začetku 20. stoletja se je predstojništvo posvečalo predvsem opremi cerkve (npr. nove orgle).

V ljubljanski stolnici so umetnine drugih pomembnih umetnikov: Pietra Liberija, Paola in Giuseppeja Groppellija, Henrika Mihaela Löhra, Valentina Metzingerja, Janeza Mihaela Lichtenreita ter njegovega sina Karla, Franceta Zajca, Franceta Goršeta; veliki arhitekt Jožef Plečnik je 1952 podaril cerkvi škofovski prestol, malo pred smrtjo je preureditev Križevo kapelo. Ob obisku papeža Janeza Pavla II. je kipar Tone Demšar ustvaril nova glavna vrata (im. tudi »slovenska«), Mirsad Begić pa stranska (im. tudi »ljubljanska«). Cerkev je dnevno množično obiskana ter redno vzdrževana.

Stolna in župnijska cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani stoji na Ciril-Metodovem trgu, med škofijsko palačo, župniščem ter semeniščem nad Pogačarjevim trgom. Sestavljajo jo prezbiterij, prečna ladja, podolžna ladja s stranskimi kapelami in bazilikalnim nadstropjem, oktagonalna kupola na križišču ladij in dva zvonika ob zahodni fasadi. Po izročilu so prvo cerkev na tem mestu zgradili v 7. ali 8. stoletju. V 12. ali sredi 13. stoletja je postala župnijska, kasneje so jo dogradili in ji dali gotsko podobo. Nekdanji gotski opremi cerkve pripada kamniti kip pietà iz sredine 15. stoletja, ki je sedaj nameščen v niši na južnem pročelju (kopija) ter še starejši sklepnik s Kristusovo glavo, vzidan na zahodni fasadi. Ko je bila leta 1461 v Ljubljani ustanovljena škofija, je bila cerkev povzdignjena v stolnico. Na pragu 18. stoletja so gotsko cerkev porušili in zgradili današnjo baročno cerkev. Pobudnik gradnje Janez Anton Dolničar (njegovo poprsje ob Dizmoven oltarju je naredil Angelo Putti) si je zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru, zato so se obrnili na slovečega italijanskega jezuitskega arhitekta, slikarja in teoretika Andrea Pozza. Z rušenjem stare in gradnjo nove cerkve so začeli leta 1701. Pozzo je bil predviden tudi za freskiranje stolnice, vendar zaradi zaposlenosti na Dunaju dela ni mogel prevzeti. Naročniki so se zato obrnili na priznanega lombardskega slikarja Giulia Quaglia, ki je že spomladi 1703 lahko začel z deli na vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega šele zastavili. V prezbiteriju je naslikal čudeže sv. Nikolaja (Miklavža) ter na prizoru, ko svetnik s posredovanjem reši meščane Mire pred lakoto, naslikal tudi svojo podobo (avtoportret). Ker denarja za pravo kupolo na križišču ladij ni bilo, jo je Quaglia sprva le naslikal. Na ladijskem oboku je upodobil Zmagoslavje vere, poslikal je tudi vse kapele. Njegovo delo je pomembno vplivalo na slovenske baročne slikarje (zlasti na Jelovška). V nišah pod kupolo stoje štirje monumentalni kipi emonskih škofov padovanskega kiparja Angela Puttija (Pozzo), ki v vlogi zgodovinskih pričevalcev razglašajo, da je ljubljanska škofija naslednica emonske in torej utemeljena v antiki. V cerkvi je tudi delo slavnega beneškega kiparja Francesca Robbe, ki je večji del svojega življenja preživel v Ljubljani (znameniti Robbov vodnjak). Začetek 19. stoletja je bil zaznamovan z gospodarsko in duhovno recesijo, zato so bila tudi umetnostna naročila za stolnico omejena na najnujnejša popravila, situacija pa se je začela spreminjati v 2. četrtini 19. stoletja.
Ko je stavbenik Matej Medved leta 1841 zgradil kupolo, jo je kmalu zatem poslikal Matevž Langus, ki je tudi sicer zelo veliko delal za stolnico. Na začetku 20. stoletja se je predstojništvo posvečalo predvsem opremi cerkve (npr. nove orgle).

V ljubljanski stolnici so umetnine drugih pomembnih umetnikov: Pietra Liberija, Paola in Giuseppeja Groppellija, Henrika Mihaela Löhra, Valentina Metzingerja, Janeza Mihaela Lichtenreita ter njegovega sina Karla, Franceta Zajca, Franceta Goršeta; veliki arhitekt Jožef Plečnik je 1952 podaril cerkvi škofovski prestol, malo pred smrtjo je preureditev Križevo kapelo. Ob obisku papeža Janeza Pavla II. je kipar Tone Demšar ustvaril nova glavna vrata (im. tudi »slovenska«), Mirsad Begić pa stranska (im. tudi »ljubljanska«). Cerkev je dnevno množično obiskana ter redno vzdrževana.

Stolna in župnijska cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani stoji na Ciril-Metodovem trgu, med škofijsko palačo, župniščem ter semeniščem nad Pogačarjevim trgom. Sestavljajo jo prezbiterij, prečna ladja, podolžna ladja s stranskimi kapelami in bazilikalnim nadstropjem, oktagonalna kupola na križišču ladij in dva zvonika ob zahodni fasadi. Po izročilu so prvo cerkev na tem mestu zgradili v 7. ali 8. stoletju. V 12. ali sredi 13. stoletja je postala župnijska, kasneje so jo dogradili in ji dali gotsko podobo. Nekdanji gotski opremi cerkve pripada kamniti kip pietà iz sredine 15. stoletja, ki je sedaj nameščen v niši na južnem pročelju (kopija) ter še starejši sklepnik s Kristusovo glavo, vzidan na zahodni fasadi. Ko je bila leta 1461 v Ljubljani ustanovljena škofija, je bila cerkev povzdignjena v stolnico. Na pragu 18. stoletja so gotsko cerkev porušili in zgradili današnjo baročno cerkev. Pobudnik gradnje Janez Anton Dolničar (njegovo poprsje ob Dizmoven oltarju je naredil Angelo Putti) si je zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru, zato so se obrnili na slovečega italijanskega jezuitskega arhitekta, slikarja in teoretika Andrea Pozza. Z rušenjem stare in gradnjo nove cerkve so začeli leta 1701. Pozzo je bil predviden tudi za freskiranje stolnice, vendar zaradi zaposlenosti na Dunaju dela ni mogel prevzeti. Naročniki so se zato obrnili na priznanega lombardskega slikarja Giulia Quaglia, ki je že spomladi 1703 lahko začel z deli na vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega šele zastavili. V prezbiteriju je naslikal čudeže sv. Nikolaja (Miklavža) ter na prizoru, ko svetnik s posredovanjem reši meščane Mire pred lakoto, naslikal tudi svojo podobo (avtoportret). Ker denarja za pravo kupolo na križišču ladij ni bilo, jo je Quaglia sprva le naslikal. Na ladijskem oboku je upodobil Zmagoslavje vere, poslikal je tudi vse kapele. Njegovo delo je pomembno vplivalo na slovenske baročne slikarje (zlasti na Jelovška). V nišah pod kupolo stoje štirje monumentalni kipi emonskih škofov padovanskega kiparja Angela Puttija (Pozzo), ki v vlogi zgodovinskih pričevalcev razglašajo, da je ljubljanska škofija naslednica emonske in torej utemeljena v antiki. V cerkvi je tudi delo slavnega beneškega kiparja Francesca Robbe, ki je večji del svojega življenja preživel v Ljubljani (znameniti Robbov vodnjak). Začetek 19. stoletja je bil zaznamovan z gospodarsko in duhovno recesijo, zato so bila tudi umetnostna naročila za stolnico omejena na najnujnejša popravila, situacija pa se je začela spreminjati v 2. četrtini 19. stoletja.
Ko je stavbenik Matej Medved leta 1841 zgradil kupolo, jo je kmalu zatem poslikal Matevž Langus, ki je tudi sicer zelo veliko delal za stolnico. Na začetku 20. stoletja se je predstojništvo posvečalo predvsem opremi cerkve (npr. nove orgle).

V ljubljanski stolnici so umetnine drugih pomembnih umetnikov: Pietra Liberija, Paola in Giuseppeja Groppellija, Henrika Mihaela Löhra, Valentina Metzingerja, Janeza Mihaela Lichtenreita ter njegovega sina Karla, Franceta Zajca, Franceta Goršeta; veliki arhitekt Jožef Plečnik je 1952 podaril cerkvi škofovski prestol, malo pred smrtjo je preureditev Križevo kapelo. Ob obisku papeža Janeza Pavla II. je kipar Tone Demšar ustvaril nova glavna vrata (im. tudi »slovenska«), Mirsad Begić pa stranska (im. tudi »ljubljanska«). Cerkev je dnevno množično obiskana ter redno vzdrževana.

Ljubljanska Cukrarna se razprostira na obrežju reke Ljubljanice. Leta 1828 jo je ustanovila Tržaška trgovska družba Rosmann & Pelican. Kljub nekaterim pomislekom, da bo zaradi postavitve kompleksa trpel živinski sejem na Poljanah, in bojaznijo pred večjo onesnaženostjo mesta, je dvorna komora vendar odobrila prošnjo trgovske družbe po postavitvi sladkorne rafinerije na Poljanskem nasipu, saj se je zavedala pomanjkanja industrijskih obratov na Kranjskem. V klasicističnem duhu zasnovano poslopje, ki je močno izstopalo iz takratnega ljubljanskega povprečja, je bilo zgrajeno v relativno kratkem času. V začetku tridesetih let 19. stoletja je mogočen tovarniški kompleks s štirimi nadstropji in impresivno dolžino devetdeset metrov veljal za največjo stavbo v Ljubljani, ki je pri meščanih vzbujala ponos. Tega je krepilo tudi dejstvo, da so prav v Cukrarni kot prvi v slovenskih deželah že leta 1835 pričeli uporabljati parni stroj, kar je pričalo o modernosti proizvodnega postopka. Kompleks je obsegal številna poslopja, ki so bila med seboj povezana: tovarniško poslopje, skladišče, stanovanjski del, hlevi in remiza za vozove. Zaradi hitrega širjenja proizvodnje je sladkorna rafinerija kupila več okoliških zemljišč in bistveno širila ter nadgrajevala svoje zgradbe. Po nekaterih poročilih naj bi po številu delavcev Cukrarna zasedala prvo mesto med rafinerijami v monarhiji. Leta 1858 je zaradi nepazljivosti delavca v celoti pogorela, po požaru pa si tovarna ni zmogla zagotoviti bistvenega prostora na konkurenčnem trgu, zato je stavba v nadaljevanju služila drugim namenom. V šestdesetih letih je tovarno kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz, ki je prostore oddajal vojaškim rekrutom namenjenim v Mehiko, v sedemdesetih pa je prostore zasedla tobačna tovarna. Nov požar je stavba preživela leta 1872, kasneje pa so jo namenili za vojašnico. Nekateri trdijo, da je v času druge svetovne vojne služila tudi kot javna hiša. Danes je stavba večinoma zapuščena in propadajoča. To je spodbudilo ljubljansko mestno občino, da se aktivneje angažira pri reševanju usode Cukrarne. Javnosti so tako že večkrat predstavili urbanistično-arhitekturne zasnove urejanja Ambroževega trga, v prihodnosti pa naj bi bilo v stavbi upravno središče, kjer bi se združili tako mestna kot državna uprava. Cukrarna je izjemno pomembna predvsem zato, ker se je tam pisala slovenska literarna zgodovina. Pesnika Josip Murn Aleksandrov in Dragotin Kette sta v tej stavbi nekaj časa živela in ustvarjala pri gospodinji Poloni Kalan, tam pa sta dočakala tudi svojo smrt (Kette 1899, Murn 1901). Tam so pesniki, kot zapiše Ribarič, »v zatohli sobici, polni tuberkuloznih bacilov, ure in ure presedeli skupaj /…/ in debatirali o vseh literarnih pojavih v evropski literaturi.« Cukrarna je bila zbirališče tudi za druge predstavnike moderne, denimo za Ivana Cankarja in Otona Župančiča. V 20. stoletju je bila med Ljubljančani stavba znana predvsem kot zatočišče brezdomcev, kar je zabeleženo tudi v filmu Cukrarna, ki ga je režiral Jože Pogačnik leta 1972. V začetku leta 1999 so tam zbirali in načrtovali svoje akcije mladi anarhisti in anarhistke, ki so formirali Anarhistični Kolektiv Cukrarna. Ta se je ukvarjal predvsem z distribucijo materialov in širjenjem anarhistične ideje. V Cukrarni, ki je bila nekaj časa tudi »skvot«, je tisti čas delovala militantna frakcija Anti Fašistična Fronta. Slednja je predstavljala reakcijo na porast ksenofobije, rasizma in simpatij do neonacizma, kar je povzročilo strožji policijski nadzor v prostorih in na območju stavbe.

Ljubljanska Cukrarna se razprostira na obrežju reke Ljubljanice. Leta 1828 jo je ustanovila Tržaška trgovska družba Rosmann & Pelican. Kljub nekaterim pomislekom, da bo zaradi postavitve kompleksa trpel živinski sejem na Poljanah, in bojaznijo pred večjo onesnaženostjo mesta, je dvorna komora vendar odobrila prošnjo trgovske družbe po postavitvi sladkorne rafinerije na Poljanskem nasipu, saj se je zavedala pomanjkanja industrijskih obratov na Kranjskem. V klasicističnem duhu zasnovano poslopje, ki je močno izstopalo iz takratnega ljubljanskega povprečja, je bilo zgrajeno v relativno kratkem času. V začetku tridesetih let 19. stoletja je mogočen tovarniški kompleks s štirimi nadstropji in impresivno dolžino devetdeset metrov veljal za največjo stavbo v Ljubljani, ki je pri meščanih vzbujala ponos. Tega je krepilo tudi dejstvo, da so prav v Cukrarni kot prvi v slovenskih deželah že leta 1835 pričeli uporabljati parni stroj, kar je pričalo o modernosti proizvodnega postopka. Kompleks je obsegal številna poslopja, ki so bila med seboj povezana: tovarniško poslopje, skladišče, stanovanjski del, hlevi in remiza za vozove. Zaradi hitrega širjenja proizvodnje je sladkorna rafinerija kupila več okoliških zemljišč in bistveno širila ter nadgrajevala svoje zgradbe. Po nekaterih poročilih naj bi po številu delavcev Cukrarna zasedala prvo mesto med rafinerijami v monarhiji. Leta 1858 je zaradi nepazljivosti delavca v celoti pogorela, po požaru pa si tovarna ni zmogla zagotoviti bistvenega prostora na konkurenčnem trgu, zato je stavba v nadaljevanju služila drugim namenom. V šestdesetih letih je tovarno kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz, ki je prostore oddajal vojaškim rekrutom namenjenim v Mehiko, v sedemdesetih pa je prostore zasedla tobačna tovarna. Nov požar je stavba preživela leta 1872, kasneje pa so jo namenili za vojašnico. Nekateri trdijo, da je v času druge svetovne vojne služila tudi kot javna hiša. Danes je stavba večinoma zapuščena in propadajoča. To je spodbudilo ljubljansko mestno občino, da se aktivneje angažira pri reševanju usode Cukrarne. Javnosti so tako že večkrat predstavili urbanistično-arhitekturne zasnove urejanja Ambroževega trga, v prihodnosti pa naj bi bilo v stavbi upravno središče, kjer bi se združili tako mestna kot državna uprava. Cukrarna je izjemno pomembna predvsem zato, ker se je tam pisala slovenska literarna zgodovina. Pesnika Josip Murn Aleksandrov in Dragotin Kette sta v tej stavbi nekaj časa živela in ustvarjala pri gospodinji Poloni Kalan, tam pa sta dočakala tudi svojo smrt (Kette 1899, Murn 1901). Tam so pesniki, kot zapiše Ribarič, »v zatohli sobici, polni tuberkuloznih bacilov, ure in ure presedeli skupaj /…/ in debatirali o vseh literarnih pojavih v evropski literaturi.« Cukrarna je bila zbirališče tudi za druge predstavnike moderne, denimo za Ivana Cankarja in Otona Župančiča. V 20. stoletju je bila med Ljubljančani stavba znana predvsem kot zatočišče brezdomcev, kar je zabeleženo tudi v filmu Cukrarna, ki ga je režiral Jože Pogačnik leta 1972. V začetku leta 1999 so tam zbirali in načrtovali svoje akcije mladi anarhisti in anarhistke, ki so formirali Anarhistični Kolektiv Cukrarna. Ta se je ukvarjal predvsem z distribucijo materialov in širjenjem anarhistične ideje. V Cukrarni, ki je bila nekaj časa tudi »skvot«, je tisti čas delovala militantna frakcija Anti Fašistična Fronta. Slednja je predstavljala reakcijo na porast ksenofobije, rasizma in simpatij do neonacizma, kar je povzročilo strožji policijski nadzor v prostorih in na območju stavbe.

Ljubljanica je 41 km dolga reka v južnem delu Ljubljanske kotline. Izvira v številnih kraških izvirih med Vrhniko in Verdom, preči Ljubljansko barje, teče skozi Ljubljano in se vzhodno od Zaloga kot desni pritok izliva v Savo. Njeno porečje obsega 1779 km2, od tega je 1100 km2 kraškega.

Ljubljanica je tipičen primer ponikalnice, saj se v njenem zaledju izmenjujejo mnogi odseki s površinskim in podzemnim vodnim tokom. Njene vode se zbirajo v cerkniškem in pivškem povirnem kraku, ki se podzemno združita v Planinski jami. Cerkniški povirni krak se začenja pri Prezidu in na Babnem polju s Trbuhovico, ki kmalu ponikne. Kot Veliki Obrh se spet pojavi na Loškem polju, kjer se mu pridruži še Mali Obrh, v katerega se stekajo vode s Snežnika. Od tod voda podzemno odteče v izvire Stržena na Cerkniškem polju. V Stržen se na polju izliva Lipsenjščica, v katero se podzemno steka Bloščica z Bloške planote. Del cerkniških voda ponikne sredi polja in se podzemno pretaka v izvire Bistre, preostali del pa skupaj s Cerkniščico doseže številne ponorne jame ob severozahodnem robu polja. Te vode se kot Rak ponovno prikažejo v Rakovem Škocjanu.

Pivški povirni krak se začenja v bližini Zagorja pri Pivki. Rečica Pivka teče proti severnemu robu Pivške kotline in skupaj s pritokom Nanoščico ponikne v Postojnski jami.

Na sotočju v Planinski jami se cerkniški in pivški povirni krak združita. Iz jame izvira Unica, ki se ji pridruži še Malenščica, v katero se stekajo kraške vode Javornikov. Unica prečka Planinsko polje in ponikne v številnih ponorih, nato pa podzemno odteče v izvire Ljubljanice, Ljubije in Bistre na območju med Vrhniko in Bistro. Vodam Ljubljanice se podzemno pridruži še Logaščica, ki ponika sredi Logatca.

Zaradi neznatnega strmca je moral biti nekdaj naravni tok Ljubljanice močno vijugast. Verjetno so ga izravnali in uredili že v rimski dobi. Tedaj je po Ljubljanici in naprej po Savi potekala pomembna vodna pot. Rimljani so na območju zdajšnje Vrhnike ustanovili utrjeni Nauportus, ki ga je sestavljalo vojaško središče na Hribu in trgovsko središče na Bregu ob Ljubljanici. Tu so na ladje prekladali blago, ki je prek Hrušice prispelo po stari rimski cesti prek Vipavske doline.

Kot kaže, so Rimljani najprej uredili tako imenovano »Staro Ljubljanico«, katere struga je v dolžini 4,5 km ohranjena v bližini Notranjih Goric oziroma Podpeči. »Stara Ljubljanica« je bila od izvirov usmerjena proti Ljubljani, struga sedanje Ljubljanice pa se povsem približa kamnolomom pri Podpeči, kjer so stoletja izkoriščali podpeški apnenec in ga po reki prevažali v Ljubljano.

Na Ljubljanskem barju je promet po vodnih poteh prevladoval do začetka 19. stoletja, ko je čolnarstvo na Ljubljanici začel izrivati cestni promet med Dunajem in Trstom, izgradnja Južne železnice od Dunaja prek Ljubljane do Trsta, odprte leta 1857, pa je vlogo vodne poti dokončno izničila.

Na Ljubljanskem barju se v Ljubljanico steka več rečic in potokov. S severa pritekajo levi pritoki Podlipščica, Horjulščica, Gradaščica in Glinščica. Porečja teh vodotokov so večinoma zgrajena iz vododržnih kamnin, zato ob padavinah njihovi pretoki hitro narastejo, kar povzroča pogoste poplave. Z juga v Ljubljanico pritečejo desni pritoki Borovniščica, Iška, Želimeljščica, Ižica in potoki z Golovca. Prve tri rečice so vrezale v apnenec in dolomit dolge in ozke doline, ki se vzdolž tektonskih prelomov raztezajo v smeri od juga proti severu. Ižica priteka na površje iz kraških izvirov na Igu, medtem ko se v kratke pritoke z Golovca stekajo vode s tamkajšnjih vododržnih kamnin.