Kartuzija, ustanovljena 1165, je obsegala zgornjo in spodnjo redovno hišo s pripadajočimi stavbami, ki sta ločeni z vmesnim nepozidanim prostorom. Glavnina stavb je bila pozidana kmalu po ustanovitvi, kasneje pa večkrat predelana.
Območje kartuzije Žiče, posvečeno sv. Janezu Krstniku, se razprostira v odmaknjeni dolini ob potoku Žičnica, od Špitaliča pri Slovenskih Konjicah do Starih Slemen. Gre za najstarejšo kartuzijo na slovenskih tleh in tedanjih nemških dežel. Njena ustanovitev sega približno v leto 1160, ko so na pobudo in prošnjo štajerskega mejnega grofa Otokarja III. Traungauskega (1129–1164) in s posredovanjem papeža Aleksandra III. izbrano dolino naselili prvi menihi, ki so prišli iz matične kartuzije Grande Chartreuse v Franciji. Ko so postavili najpotrebnejše stavbe, je ustanoviteljev sin štajerski vojvoda Otokar I. leta 1165 izdal ustanovno listino, s katero je samostanu v “Valle sancti Johannis”, kot so jo v latinščini poimenovali, dodelil vrsto posesti in s tem zagotovil materialno osnovo za njegov obstoj. Kot ustanovnik se sicer navaja Otokar III., vendar je listino pečatil že njegov sin, kar bi pomenilo, da je nastala po ustanovnikovi smrti. Po vzoru matičnih francoskih kartuzij je bila kartuzija razdeljena v dve med seboj ločeni naselbini, saj so bratovski samostan, spodnjo hišo, zgradili v današnjem Špitaliču. V času verskega razkola je bil v Žičah v letih 1391–1410 sedež generalnega priorja rimske obidience kartuzijanskega reda. Celotno 14. stoletje in prva polovica 15. je tudi čas velikega razcveta kartuzije, ko so jo gmotno podpirali avstrijski vojvode in pomembno štajersko plemstvo, zlasti grofje Celjski. V času reformacije 1564–1595 je bila kartuzija opuščena, v obdobju baroka pa je ponovno zacvetela. Leta 1782 je bil samostan z dekretom Jožefa II. ukinjen, pri cerkvi pa je bil do leta 1810 sedež novoustanovljene župnije, nato pa so ga prenesli v bližnji Špitalič, kar je posledično povzročilo naglo propadanje samostanskih stavb in cerkve.
Že nekaj desetletij po ustanovitvi sta bili zgornja hiša in nekaj kilometrov oddaljena spodnja hiša v Špitaliču v celoti pozidani (posvetitev cerkve 1190). Okoli leta 1400 je zlasti cerkev zgornjega samostana »ecclesia maior« doživela pomembne predelave, v 17. in 18. stoletju pa so sledile še obsežne adaptacije gospodarskih poslopij, po ukinitvi samostana pa neustavljiv propad vse do leta 1957, ko je kartuzija končno dočakala prva konservatorska in obnovitvena dela.
Zaradi naštetega je območje kartuzije Žiče, ki je obsegalo t.i. zgornjo hišo, namenjeno menihom, in spodnjo hišo, namenjeno bratom laikom, danes okrnjeno. Zgornjo hišo sestavljajo obodne stene redovne cerkve z nekdanjo zakristijo in stransko kapelo, gospodarska poslopja, ostanki malega križnega hodnika, nekdanja pokopališka kapela, ostanki temeljev velikega križnega hodnika s celicami in obzidje z obrambnimi stolpi ter stavba »gastuža« izven obzidja. Od spodnje hiše v današnjem Špitaliču, ki je obsegalo tudi vrsto bivalnih poslopij, se je ohranila le cerkev Marijinega obiskanja. Ostale stavbe, kot so mlin, razna gospodarska poslopja, samostanski ribniki, ki so stale med obema hišama, niso več ohranjena.
Žička kartuzija je imela v prvih stoletjih svojega obstoja izjemno vlogo v kulturnem, duhovnem in verskem življenju v tem delu Evrope. O duhovnem in kulturnem snovanju poleg samih stavb in drugih umetnin, ki jih danes hranijo večinoma v muzejih, pričajo številni rokopisi, izdelani v Žičah, ter razne pesnitve, ki so jih v Žičah ustvarili pomembni evropski kartuzijani. Kot najstarejša kartuzija v srednji Evropi so Žiče igrale pomembno vlogo tudi v razvoju kartuzijanskega reda v širšem nemškem prostoru.
