Rudnik cinka in svinca v Mežici

Description

Svinčevo rudo so pod Peco izkopavali že Rimljani. Od srede 17. stoletja, ko je nastal prvi ohranjeni pisni vir o izkoriščanju rude v Črni na Koroškem, so jo v Mežiški dolini izkopavali neprekinjeno, intenzivno pa so jo začeli izkoriščati po napoleonskih vojnah na začetku 19. stoletja. Leta 1871 je večji del obratov v zgornji Mežiški dolini prevzela avstrijska družba Bleiberg-Bleiwerk Union in po letu 1874 začela pridobivati tudi cink.

Muzejski sklop opuščenega rudnika sestavljajo:

• stara uprava iz leta 1926, preurejena v rudarski muzej,
• Glančnikov rov z delom revirja Moring iz leta 1886,
• rudniške delavnice in Mašinhaus iz leta 1926,
• Fridrihov rov, urejen za kolesarjenje.

Celoten muzejski sklop ohranja spomin na nekdaj močno razvito rudarsko dejavnost, zdaj pa so posamezni deli urejeni za turistične, izobraževalne in študijske namene. Poleg predmetov iz rudarske dejavnosti, zbirk rud, mineralov in fosilov si je v muzeju mogoče ogledati tudi rudarsko stanovanje, kjer so prikazane bivalne razmere in navade rudarskih družin v prvi polovici 20. stoletja.

V Žerjavu je ohranjena in obnovljena tudi nekdanja separacija, ki je bila zgrajena leta 1915 in je zavarovana kot tehnični spomenik.

Širše območje Mežice sestavljajo paleozojske, triasne in miocenske kamnine. V magmatskih, metamorfnih in sedimentnih kamninah so na območju Strojne ležišča železove rude paleozojske starosti, v okolici Mežice so nahajališča cinkove in svinčeve rude iz obdobja triasa, na Lešah pa so sloji miocenskega premoga. Večina svinčeve in cinkove rude se pojavlja v triasnih ladinijsko-karnijskih karbonatnih plasteh, v tako imenovanem wettersteinskem apnencu. Ker je ruda oksidirana, se pojavljajo tudi različni oksidni minerali, med katerimi izstopa wulfenit.

Wulfenit ali rumena svinčeva ruda se uvršča med najlepše minerale v Sloveniji in je eden od treh slovenskih mineralov, ki imajo vidno mesto v svetovnih muzejskih in zasebnih zbirkah. V mežiškem rudniku se pojavljajo z lepo razvitimi piramidami in bipiramidami. Leta 1997 je Pošta Slovenije upodobila wulfenit na eni od svojih poštnih znamk, ki je izšla v zbirki minerali/fosili.

Velika koncentracija kovin na določenem mestu Zemljine skorje je redkost in posebnost, z njo pa so povezane številne naravne znamenitosti, katerih tudi na območju mežiških rudnikov ne manjka. V naravi ohranjena nahajališča mineralov so izjemna priložnost, s katero lahko muzej tudi mlajšim generacijam omogoči spoznavanje in raziskovanje naravnih bogastev Mežiške doline. Odprta sta ostala dela rudišč Helena-Barbara in Topla. V delu rudišča Helena-Barbara so na mestu nastanka vidni minerali kalcita in wulfenita. Najlepši ohranjeni primerki mineralov iz mežiških rudišč so razstavljeni v muzeju v Mežici, v krajinskem parku Topla pa je ohranjen del svinčevo-cinkovega rudišča Topla, katerega ostanki veljajo za geološko zanimivost.

Web links

• Podzemlje Pece – turistični rudnik in muzej

Notes

Mežiški rudnik je lep primer sovpadanja naravne in kulturne dediščine. Večstoletno izkopavanje rude je vplivalo na družbeni razvoj celotne doline. Pomembno je spoznavanje naravnogeografskih značilnosti območja ter prilagajanje človeka naravnim razmeram. Rudnik v Mežici ima kulturno-vzgojni in zgodovinski pomen . Tu je tudi nahajališče minerala wulfenita, ki predstavlja geološko posebnost.

The author of the record

Primož Gašperič (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Citation suggestion

Gašperič, P. 2010: Rudnik cinka in svinca v Mežici. DEDI - Digital Encyclopedia of Natural and Cultural Heritage of Slovenia, http://dedi.si/dediscina/105-rudnik-cinka-in-svinca-v-mezici.