Solčavska tisa

Opis

Na Šturmovem hribu pri obnovljeni domačiji »Na hribu« nad Solčavo raste tisa (Taxus baccata), katere starost strokovnjaki ocenjujejo na okrog 700 let (Presečnik). Čeprav se v nekaterih zapisih pojavlja trditev, da gre za najstarejšo tiso v Sloveniji, previdnost pri navajanju njene starosti ni odveč, saj se le-te zaradi zaraščanja manjših debelc ne da natančno določiti. V obsegu so ji strokovnjaki leta 2001 namerili 340 centimetrov (Presečnik). Zaradi izpostavljene lege na hribu ji je strela večkrat odbila vrh in jo poškodovala, zato drevo ni prav visoko; v višino meri 13 metrov (Presečnik). Strela jo je posebej hudo prizadela leta 1948, ko je zagorela in se skoraj posušila (Habjan in Skoberne). Po drugi strani Piskernikova navaja, da je tisa brez vrha zato, ker so jo klestili za cvetnonedeljske butare in nagrobne vence. Redka krošnja deloma hira, deblo je vitalno. Tisa je ograjena. Za razliko od tise v Stranah, ki je pravzaprav tisovec, je Solčavska tisa žensko drevo in še rodi rdeče strupene jagode.

Solčavska tisa že dalj časa zbuja pozornost. Kot kaže, jo je med prvimi omenil J. G. Seidl v opisu potovanja po Štajerskem v letih 1840–1847, kjer navaja, da je profesor dr. F. Unger v bližini Solčave (obiskal jo je leta 1836) našel tiso, »katere deblo je imelo, merjeno nekaj nad zemljo, 10 ½ čevlja v obsegu« (Vider, 59). Kocbek je pozneje zapisal, da je nanjo z opombo v Spominski knjigi pri Piskerniku v Logarski dolini 10. avgusta 1876 opozoril tudi profesor Julij Glowacki. Kocbek omenja še, da je Solčavska tisa najstarejša tisa v Gornjegrajskem okraju, kjer se narečno imenuje kisov'na. Leta 1912 je tisa v obsegu pri tleh merila 350 centimetrov, na višini meter in pol 321 centimetrov, visoka pa je bila 11 metrov (Kocbek). 27. maja 1902 je dr. Frischauf naročil napis za tiso, dve leti pozneje, torej leta 1904, pa so člani Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva do tise speljali in označili pot ter ob njej postavili klopco (Vider). S tem so jo približali marsikateremu obiskovalcu Solčavskega.

Spletne povezave

• Solčavska tisa

Strokovne reference in viri

• Habjan, V., Skoberne, P. 2001: Naravne znamenitosti Slovenije. Ljubljana. [COBISS-ID 112753920]
• Kocbek, F. 1930: Prastara tisa v Stranjah v Solčavi. Planinski vestnik, 30, 1, str. 19. Ljubljana.
• Presečnik, B. 2001: Seznam naravne dediščine v nazarskem GGO s poudarkom na drevesnih naravnih vrednotah. Pripravniška naloga. Nazarje.
• Urbanc, M. 1998: Solčavska tisa in Najevska lipa. Slovenija – pokrajine in ljudje, str. 130–131. Ljubljana. [COBISS-ID 73447936]
• Vider, V. 1982: Zapiski o Solčavi in njeni okolici: prispevki k zgodovinskemu in etnografskemu gradivu. Solčava. [COBISS-ID 23642112]

Avtor zapisa

Mateja Šmid Hribar (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Šmid Hribar, M. 2010: Solčavska tisa. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/267-solcavska-tisa.