Muzej solinarstva v Sečoveljskih solinah

Opis

Muzej solinarstva v Sečovljskih solinah leži v kraju Parecag, v najjužnejšem predelu solin Fontanigge, na desnem bregu kanala Giassi. Južno ga omejuje nova struga reke Dragonje, na zahodu morje. V eni od obnovljenih hiš je stalna etnološka zbirka, po vsebini rekonstrukcija enonadstropne solinske hiše, ki ohranja podobo iz časa pred prvo svetovno vojno. Iz pritličja stavbe, v katerem so shranjevali sol ter orodja, vodi leseno stopnišče v nadstropje; tam so bivalni prostori, kuhinja in soba, ki skušata z ambientalno muzejsko postavitvijo ohranjati podobo vsakdanjega interierja solinarske hiše. Vsi prostori v nadstropju so navzgor odprti, brez stropov, v prostoru, namenjenem počitku, so prikazani tudi izseki iz vsakdanjega življenja v solinah. Druga obnovljena stavba je namenjena spravilu orodja, skladiščenju soli, pridelane na muzejskem solnem polju, ter prostorom za solinarje in udeležence mednarodnih mladinskih delovnih taborov. V nekdanjem pritličnem skladišču ob severnem delu kanala Giassi pa je postavljena stalna razstava, ki prikazuje zgodovinski oris solinarstva ob istrski obali. S pomočjo risb in fotografij ponazarja delo na solinah Fontanigge in Fazan ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let 20. stoletja. Obnovljen solni fond omogoča pridobivanje soli na star način, individualno v okviru zaključene proizvodne enote in s starimi orodji ter pripomočki, tako kot so sol pridobivali po srednjeveškem postopku vsaj od leta 1377 pa vse do šestdesetih let 20. stoletja. V okviru Muzeja solinarstva je bila po vzoru starih izdelana tudi nova vetrna črpalka, ki je danes še edina delujoča črpalka za črpanje slanice na vetrni pogon na slovenski obali. Začetki zamisli o muzeju solinarstva na slovenski obali segajo v šestdeseta leta 20. stoletja, torej v čas opustitve solin na območju Fontanigge. Muzej solinarstva kot izpostavo Pomorskega muzeja Sergej Mašera so odprli leta 1991, že čez tri leta pa se je uvrstil celo v ožji izbor za nagrado Evropski muzej leta. V muzeju od leta 1999 kot dodatni način varovanja in popularizacije kulturne dediščine Sečoveljskih solin potekajo tudi mednarodni prostovoljni delovni tabori, na katerih udeleženci vsako leto znova pridobivajo sol na srednjeveški način. Pomorski muzej si zato že nekaj let prizadeva obnoviti četrto solinarsko stavbo, ki naj bi bila namenjena bivanju prostovoljcev, dijakov, študentov in raziskovalcev, želijo pa tudi, da bi se pobiranje soli podaljšalo na celo poletje.

Spletne povezave

• Muzej solinarstva v Sečovljah, Spletni portal Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran
• Muzej solinarstva, Spletni portal Krajinskega parka Sečoveljske soline

Strokovne reference in viri

• Pahor, M., Poberaj, T. 1963: Stare Piranske soline. Ljubljana: Mladinska knjiga. [COBISS-ID 2381320]
• Žagar, Z. 1993: Drugačna žetev. Časopis za kritiko znanosti 21-158/159, 211-220. Ljubljana, Študentska založba.
• Žagar, Z. 2006: Muzej solinarstva = Museo delle saline = Museum of Salt-making = Salzgartenmuseum: Krajinski park Sečoveljske soline = Parco naturale delle Saline di Sicciole. Piran: Pomorski muzej Sergej Mašera = Pirano: Museo del mare Sergej Mašera. [COBISS-ID 225221376]
• Žagar, Z. (ur.) 1988: Sečoveljske soline včeraj - danes - jutri = Le saline di Sicciole ieri - oggi - domani: katalog k razstavi: Piran 1988. Piran: Pomorski muzej Sergej Mašera. [COBISS-ID 24042497]
• Žagar, Z. (ur.) 1991: Muzej solinarstva = Museo delle saline. Piran = Pirano: Pomorski muzej Sergej Mašera. [COBISS-ID 24663808]
• Žagar, Z., Benčič Mohar, E. 2002: Rešitev: le pridobivanje soli: soline včeraj, danes, jutri. Delo (Znanost) 44-45, 4-5. Ljubljana. [COBISS-ID 8163121]

Avtor zapisa

Mateja Habinc (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Habinc, M. 2010: Muzej solinarstva v Sečoveljskih solinah. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/72-muzej-solinarstva-v-secoveljskih-solinah.