S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Politika zasebnosti

Kaninski podi

Uradna oznaka: Kanin – podi
Kaninski podi so visokogorska ledeniška in kraška uravnava s številnimi brezni in površinskimi glaciokraškimi oblikami.

Opis

Kaninski podi so velika glaciokraška uravnava v jugozahodnem delu Kaninskega pogorja, ki spada k Zahodnim Julijskim Alpam. Širše območje podov omejuje mejni greben med Slovenijo in Italijo, ki se od Skutnika prek Male in Velike Babe, Vrha Žlebi, Vrha Laške Planje, Malega in Visokega Kanina ter Prestreljenika vije do sedla Prevala. Podi se proti vzhodu prevesijo v strmejša pobočja, ki se spuščajo v Bovško kotlino. Proti severovzhodu loči Kaninske pode od podobne uravnave Goričica dolina Krnica .
V geološki zgradbi Kaninskega pogorja je najpomembnejše zaporedje zgornjetriasnih karbonatnih kamnin: več sto metrov debelega dachsteinskega apnenca in glavnega dolomita pod njim. Strukturno ti skladi sestavljajo Kaninsko monoklinalo, ki tone proti jugovzhodu, kjer je narinjena na mlajše jurske in kredne karbonatne ter klastične kamnine Bovške sinklinale. Območje je tektonsko močno pretrto s številnimi prelomi in razpokami v dinarski in prečnodinarski smeri. Vode s Kaninskih podov se večinoma stekajo proti izviroma Boka in Glijun, ki sta del porečja Soče. Površje podov sestavlja niz laštastih pobočij, prekinjenih z jarki, suhimi dolinami in zaprtimi kotanjami. Največja med slednjimi je Veliki dol. Kaninskim podom dajejo značilno podobo tudi dolgi grebeni, verjetno ostanki nekdanjih uravnav, ki jih zaradi oblike imenujemi “skednji”. Kombinacija vodotopnih karbonatov in niza pleistocenskih poledenitev je ustvarila izjemno glaciokraško pokrajino, ki odraža edinstven stik ledenikov s kraško podlago. Ledeniška voda je odtekala predvsem navpično, skozi debelo skladovnico karbonatov. To je ustvarilo številna visokogorska brezna izjemnih globin in dimenzij ter številne zaprte kotanje. Posledica ledeniškega delovanja so tudi laštasta pobočja, ki so po umiku ledenikov pod vplivom deževnice in snežnice izpostavljena zakrasevanju. Na laštih tako najdemo številne, genetsko raznolike škraplje, brezna, škavnice in redkeje dežne žlebiče. Med zaprtimi površinskimi oblikami prevladujejo kotliči, ki naj bi bili nastali zaradi korozivnega delovanja snežnice. Številni vhodi v brezna so že na začetku šestdesetih let na Kanin privabili jamarje, ki planoto od takrat sistematično raziskujejo. Na širšem območju podov so do leta 2010 raziskali že več kot tristo jam, od katerih dve presegata globino 1000 m. Še tri jame so globje od 500 m. Na podih je tudi najgloblje enotno kraško brezno na svetu, 643 m globoka Vrtiglavica. Značilnost vseh globokih jam je niz brezen, ki jih navadno povezujejo ozki kanjoni, tako imenovani meandri. V večjih globinah jame navadno dosežejo galerije z močnejšim vodnim tokom, ki se spuščajo proti izvirom. Jamarjem je tako v Sistemu Mala Boka–Poljska jama uspelo povezati izvirno jamo z vhodom na podih. Skupna globina sistema je 1319 m. Druga najgloblja jama je Renejevo brezno, globoko 1238 m. Vode iz tega brezna se očitno stekajo v izvir Boke. V prihodnje na Kaninskih podih pričakujemo še veliko novih odkritij, saj so v podobnih okoljih v Avstriji in Švici raziskali več kot 100 km dolge jamske splete. Čeprav je razvoj visokogorskih brezen skoraj zanesljivo vezan na pleistocenske poledenitve, pa ta v globinah večkrat sekajo horizontalne galerije iz starejših obdobij. Te so nastale v povsem drugih vodnih in podnebnih razmerah, o čemer pričajo njihova oblika in sedimenti, med njimi neredko tudi siga.

Vsebinska dopolnitev opisa

Spoštovani! Zgornji sestavek je napisan dokaj korektno, prosim pa, da popravite "škednje" v "skednje". Samo slednja je glede na domačine pravilna oblika, oziroma ime teh imenitnih štrlečih ostrog, ki se najbolje vidijo iz doline in je Kaninsko pogorje po njih pri nas edinstveno. Nedvomno pričajo tudi o delovanju ledu, ki je postopoma brusil pobočja ne samo v globino, ampak tudi bočno. Čim večji je bil ledenik, tem širše in bolj globoko vrezano je posamično pobočje (npr. Gozdec). Dodati je treba tudi 3.500 do 4.000 mm letnih padavin na Kaninu, največ v Sloveniji, kar omogoča več m debelo snežno odejo, v kraških kotanjah tudi do debeline 10 m.

avtor: dr. Jurij Kunaver

Strokovne reference in viri

Opombe

"Skednji" so ime za štrleče ostroge, ki se najbolje vidijo iz doline in je Kaninsko pogorje po njih pri nas edinstveno. Nedvomno pričajo tudi o delovanju ledu, ki je postopoma brusil pobočja ne samo v globino, ampak tudi bočno. Čim večji je bil ledenik, tem širše in bolj globoko vrezano je posamično pobočje (npr. Gozdec). Dodati je treba tudi 3.500 do 4.000 mm letnih padavin na Kaninu, največ v Sloveniji, kar omogoča več m debelo snežno odejo, v kraških kotanjah tudi do debeline 10 m. (Opombo je prispeval dr. Jurij Kunaver.)

Avtor zapisa

Franci Gabrovšek (Inštitut za raziskovanje krasa, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Gabrovšek, F. 2010: Kaninski podi. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/138-kaninski-podi.