S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Politika zasebnosti

Divje jezero

Uradna oznaka: Divje jezero
Kraški izvir z okolico je bil zaradi raznovrstnih naravnih vrednot izbran za prvi slovenski muzej v naravi.

Video vsebine

1 1

Opis

Hidrološka, geološka in geomorfološka pomembnost. Divje jezero je kraški izvir na desnem bregu zgornjega toka reke Idrijce. Od mesta Idrije je oddaljen približno 2 km proti jugu. Voda se iz globin kraškega podzemlja dviga po poševnem kraškem kanalu in polni jezersko kotanjo pod visokimi prepadnimi stenami. Zaradi takega načina pritekanja vode na površje ga uvrščamo med vokliške kraške izvire, ki so dobili ime po znamenitem izviru Fontaine de Vaucluse pri Avignonu v Franciji. V obdobjih visokih vodostajev po obilnih padavinah se drugače mirna gladina jezera razburka zaradi velikih količin vode, ki bruhajo skozi dotočni kanal in se v obliki velikih mehurjev bočijo na vodni gladini. Takrat Divje jezero zasluži svoje ime.

Mogočne stene jezerskega kotla, pa tudi zaledje na območju Črnovrške planote, gradijo kamnine kredne starosti. Prevladujejo sivi do temnosivi apnenci, vmes pa najdemo tudi več deset metrov debele leče dolomitiziranega apnenca z vložki črnega ali temnosivega dolomita. V strukturnem smislu je za oblikovanost jezerskega kotla pomembna 400 m široka prelomna cona v smeri sever–jug, ki se pri Podroteji odcepi od pomembnejšega Zalinega preloma z dinarsko smerjo severozahod–jugovzhod. V steni je lepo viden prevoj plasti, ki je posledica narivne tektonike na širšem območju. Steno deli na dva dela šibkejši prelom, ob katerem poteka tudi začetni del dotočnega kanala. Odločilen vpliv na oblikovanje tega kanala pa imajo izrazita plastnatost kamnin ter slabše prepustni vložki dolomita in dolomitiziranega apnenca. V širšem smislu predstavljajo zelo slabo prepustne flišne kamnine v podlagi pod krednimi apnenci in zdrobljena cona Zalinega preloma pomembni hidrogeološki pregraji, ki pogojujeta iztekanje kraške vode na območju Divjega jezera.

Ob nizkih vodostajih je jezerska kotanja sicer napolnjena z vodo, vendar preliva ni. V takih razmerah prihajajo kraške vode na površje le v izviru Podroteja, ki leži približno 1 km severno. Ta izvir nima enotnega dotočnega rova, ampak voda izteka skozi številne manjše razpoke. O pretokih obeh izvirov so bile v preteklosti narejene le približne ocene, bolj natančne vrednosti pa bo dala obdelava meritev, ki jih od leta 1999 opravlja Agencija Republike Slovenije za okolje. Po njihovih podatkih se pretoki Podroteje, ki je deloma zajeta tudi za vodooskrbo Idrije, gibljejo med enim in nekaj m3 na sekundo. Pretok Divjega jezera, ki ob nizkih vodostajih nima iztoka, pa po obilnejših padavinah naraste na nekaj deset m3/s. Temperatura vode niha med 7 in 10ºC, le poleti ob nizkih vodostajih se na površini ogreje do 20ºC. Iz jezera teče najkrajša slovenska površinska reka Jezernica, ki se po 55 m izliva v Idrijco.

Glede na padavinske in hidrološke razmere ter rezultate opravljenih sledilnih poskusov je obseg skupnega zaledja izvirov Divjega jezera in Podroteje ocenjen na 125 km2. Vanj uvrščamo območje Črnovrške planote in Javornika, obrobja Križne gore in Hrušice, okolico Hotedršice in Godoviča ter dolino Zale. Zaradi hitrega pretakanja vode in prenosa snovi skozi kraške kanale v podzemlju ter obsežnega in poseljenega zaledja obstaja velika nevarnost onesnaženja izvirov zaradi različnih človekovih aktivnosti.

Izvir in jama imata pomembno mesto v zgodovini jamskega potapljanja. Prvi zabeleženi potop sta že leta 1957 opravila idrijska jamarja Rupnik in Štraus. Sledilo je več akcij različnih potapljačev, žal se je primerilo tudi nekaj hujših nesreč. Najgloblji potop do globine 160 m je leta 2001 opravil italijanski jamski potapljač Casati. Dolžina do sedaj raziskanega rova je 426 m.

Botanična in zoološka pomembnost. Jezero z okolico se ponaša z izjemnim bogastvom favne in flore. Zelo raznovrstno je predvsem rastlinstvo z mešanico zemljepisno in ekološko različnih rastlin. Najdemo veliko različnih vrst dreves in grmov, še bolj pisano pa je rastlinstvo med zelišči, ki rastejo iz skalnih razpok ali na majhnih skalnih policah. Endemit slovenske flore je kranjski jeglič (Primula carniolica), po dveh slovitih idrijskih zdravnikih in naravoslovcih J. A. Scopoliju in B. Hacquetu pa sta dobila latinski imeni kranjski volčič, imenovan tudi kranjska bunika, (Scopolia carniolica) in tevje (Hacquetia epipactis). V jezero iz Idrijce zaidejo potočne postrvi, v jamskem delu pa najdemo številne drobne podzemeljske živali in človeško ribico (Proteus anguinus).

Strokovne reference in viri

  • Batič, J. (ur.) 1996: Divje jezero pri Idriji. Ljubljana. [COBISS-ID 5470]
  • Casati, L., Morel, S. 2001: Divje jezero – raziskave 2001. Naše jame 43, 37–47. Ljubljana. [COBISS-ID 8387889]
  • Janež, J., Čar, J., Habič, P., Podobnik, R. 1997: Vodno bogastvo Visokega krasa. Idrija. [COBISS-ID 70658816]

Avtor zapisa

Metka Petrič (Inštitut za raziskovanje krasa, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Petrič, M. 2010: Divje jezero. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/87-divje-jezero.