Dragonja

Opis

Dragonja je slabih 30 km dolga reka, ki si je svoje porečje izoblikovala v slovenskem delu Istre na skrajnem jugozahodnem delu države. Območje, ki ga odmaka, je podeželsko, poleg tega pa tudi obmejno, odmaknjeno od večjih razvojnih centrov in težje prometno dostopno, zaradi česar je bilo dolga leta zelo slabo poznano in le skromno raziskano. Po drugi strani pa je prav njegova odmaknjenost vplivala na to, da je bogata naravna dediščina vključno z reko in njenimi pritoki ostala skoraj povsem neokrnjena. Edino stalno naselje v dolini je Dragonja, v spodnjem toku reke, ostala poselitev pa je bila le občasna in vezana predvsem na mlinarstvo, ki je nekoč predstavljalo pomembno gospodarsko dejavnost.

Dragonja izvira v vzhodnih obronkih Šavrinov, od koder teče proti zahodu, kjer se v Piranskem zalivu izliva v Jadransko morje. Na svoji poti dobi dva večja pritoka z desne strani (Rokava in Drnica) ter enega z leve (Poganja). Porečje si je večinoma izoblikovala v flišnem gričevju Slovenske Istre. Le manjši del porečja, ki je pretežno na hrvaški strani, je sestavljen iz apnencev. Na flišu se je zaradi sposobnosti zadrževanja vode, ki jo ima ta kamnina, razvila gosta in razvejana rečna mreža, prepredena s številnimi bolj ali manj stalnimi vodotoki. Ti se globoko vrezujejo v strma pobočja, kar pokrajini daje izrazito reliefno dinamiko. Slednja se zrcali v številnih slapovih in slapiščih, soteskah, prodiščih, meandrih, razgaljenih geoloških profilih, spodmolih, podornih blokih, vršajih, brzicah, tolmunih …, ki predstavljajo pomembno geološko, geomorfološko in hidrološko dediščino, njihov preplet pa ustvarja življenjski prostor za svojstven vodni ter obvodni živalski in rastlinski svet.

Dragonja ima kljub svoji dolžini in razmeroma razvejanem porečju relativno malo vode, saj vodomerna postaja Podkaštel v dolgoletnem povprečju beleži le 1 m³/s pretoka. Količina vode v strugi je preko leta neenakomerno razporejena. Večino leta (oktober–maj) je nadpovprečna, v poletnih mesecih (junij–september) pa je izrazito podpovprečna. Slednje je posledica omiljenega vpliva bližine morja na podnebje, ki se odraža v jesenskem višku padavin in visokih poletnih temperaturah z močno poudarjenim izhlapevanjem. Poleti se tako pogosto zgodi, da Dragonja skoraj povsem presahne. Voda se tedaj zadržuje pod površino struge in se večinoma pretaka podzemno po prodnih nasutinah, na površini pa se pojavi le v globljih tolmunih. Takemu pretočnemu režimu se je prilagodilo tudi živalstvo in rastlinstvo v strugi. Kljub temu, da v času poletne suše poginejo številne ribe in raki, se življenje ob naslednjem dežju normalno nadaljuje, saj je razmnoževalna doba navadno končana že pred poletjem. Ličinke in nekatere živalske vrste lahko sušni del leta preživijo v podtalnici in tam počakajo na ugodnejše razmere.

Za Dragonjo je značilno, da nima stalnega izvira, pač pa se voda na površini pojavi v obliki mnogoterih manjših izvirčkov. Številni povirni kraki se med seboj združujejo, dokler tok nazadnje ne postane stalen. V zgornjem delu ima velik strmec, ki pa se po toku navzdol postopoma umirja. Ob Dragonji in Rokavi s pritoki so doline večinoma ozke, pobočja pa strma. V spodnjem delu, dolvodno od Krkavškega potoka (Feneda), se dolina razširi in tako omogoča intenzivno kmetijsko rabo prostora. Reka je tu regulirana in obdana s protipoplavnimi nasipi, ki do neke mere blažijo posledice hudourniškega značaja vodotoka. Za Dragonjo je značilno, da kljub relativno velikem strmcu praktično po celotni dolžini izrazito vijuga (menadrira). Rečna struga se namreč prilagaja geološki zgradbi doline in vršajem manjših pritokov, ki jo potiskajo k nasprotnemu bregu. Po eni izmed razlag, naj bi Dragonja ime dobila ravno zaradi svoje vijugavosti. Beseda naj bi izvirala iz italijanske besede »drago« (zmaj), ki naj bi se reke prijela, ker se je vila kot zmaj.

Dragonja je z naplavinami finejšega materiala v spodnjem delu doline, ob izlivu v morje, izoblikovala obsežno uravnavo, na kateri so nastale znamenite Sečoveljske soline, ki so danes zavarovane v obliki krajinskega parka. Kot naravni spomenik je od leta 1990 zavarovan tudi tisti del spodnjega toka Dragonje, ki se nahaja v občini Piran.

Spletne povezave

• Predlagana zavarovana območja – krajinski park Dragonja

Strokovne reference in viri

• Križan, B. 2002: Naravna in kulturna dediščina doline Dragonje. Varstvo narave : revija za teorijo in prakso varstva naravne dediščine 19, 9–41. Ljubljana. [COBISS-ID 6433794]

Avtor zapisa

Tajan Trobec (Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Trobec, T. 2010: Dragonja. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/359-dragonja.