Lahinjske luge

Opis

Tik za izvirom Lahinje se razprostira slabih 9 ha velika zamočvirjena pokrajina, imenovana Lahinjske luge. Na severu se luge raztezajo do naselja Mala Lahinja. Zaradi prisotnosti redkih in ogroženih vrst so luge po Direktivi o habitatih uvrščene med prednostne habitatne tipe. Občutljiv vodni in obvodni prostor je nerazdružljivo vezan na vodotok Lahinjo, ki ima v tem delu zelo majhen strmec in počasen ter vijugast tok. Voda zastaja, ob višjem vodostaju pa prestopi brežine in se razlije po območju.

Lahinja si je v tej plitvi uleknini na nadmorski višini 148 m zarezala tok v neprepustne ilovnate in glinene naplavine. Zaradi bližine podzemne vode, ki se nahaja praktično na samem površju ali tik pod njim, so se v tem zamočvirjenem svetu razvile oglejene prsti, ki vsebujejo veliko nerazgrajene organske snovi in le malo hranil. Na takih tleh lahko uspevajo le nezahtevne rastline, ki so prilagojene na mokrotne rastiščne razmere. Tako je v lugah razširjena močvirna in hidrofitna ter higrofitna vegetacija, mokrotni travniki in ponekod vrbišča. To vegetacijo sestavljajo različne zeliščne, grmovne in drevesne vrste. Kljub na videz negostoljubnim razmeram so luge izjemno biotsko raznovrstne. Uspevajo sestoji črne jelše (Alnetum glutinosae) in vrb (Salicetum) s trstičjem (Phragmitetum australis) in šaši (Carex sp.) v podrasti.

Osrednji del lug je zaradi obsežne združbe trstičevja neprehoden in pravi raj za močvirske ptice, kot so: močvirska trsnica (Acrocephalus palustris), raca mlakarica (Anas platyrhynchos), vrbji kovaček (Phylloscopus collybita), mali slavec (Luscinia megarynchos), vodomec (Alcedo atthis), ki je tudi v logotipu znaka parka. Na nekoliko manj vlažnih košenih travnikih rastejo transilvanska prstasta kukavica (Dactyloriza maculata subsp. Transsilvanica), ozkolistni munec (Eriophrum angustipholium), navadni kačji jezik (Ophioglossum vulgatum) ter več vrst šašev in ločij. Posebnost na manj vlažnih travnikih so tudi nekatere bolj mediteranske vrste, kot na primer ilirski meček (Gladiolus illyricus) in vse poletje nežno roza cvetoči francoski šipek (Rossa gallica).

Strokovne reference in viri

• Ivanovič, M. 2008: Krajinski park Lahinja - širše zavarovano območje. Bela krajina in Krajinski park Lahinja, 25–42. Ljubljana. [COBISS-ID 38330466]
• Lovrenčak, F. 2008: Vegetacijske značilnosti Krajinskega parka Lahinja. Bela krajina in Krajinski park Lahinja, 123–128. Ljubljana. [COBISS-ID 38333794]
• Repe, B. 2008: Prsti Krajinskega parka Lahinja. Bela krajina in Krajinski park Lahinja, 105–122. Ljubljana. [COBISS-ID 38333538]

Avtor zapisa

Tajan Trobec (Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Trobec, T. 2010: Lahinjske luge. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/42-lahinjske-luge.