Pot živega srebra

Opis

Živo srebro je prava posebnost med kovinami, zato ni presenetljivo, da se je okrog njega spletno polno skrivnostnih zgodb. Alkimisti so bili prepričani, da iz njega izhajajo vse kovine in da je torej pot do izdelave zlata in kamna modrih. Tolikšne moči seveda nima, kljub temu pa je uporaben na številnih področjih: v kemijski, vojaški in elektroindustriji, kmetijstvu, zobozdravstvu, medicini, kozmetiki ter v postopku amalgamacije za pridobivanje zlata in srebra. Zaradi strupenosti so ga v zadnjih desetletjih povsem izpodrinile druge snovi. Zahvaljujoč tej dragoceni kovini, ki je kar 13x težja od vode, je bila Idrija vedno v družbi gospodarsko, tehnološko in družbeno najbolj razvitih. Pot živega srebra ni zgolj trgovska pot, po kateri je bogastvo idrijskega podzemlja in znanje, ki je nastajalo ob njegovem črpanju, odtekalo v svet, v obratni smeri so v Idrijo prihajali novi priseljenci, popotniki, rudniški delavci, rudniški strokovnjaki, znanstveniki in raziskovalci in z njimi inovacije, tehnično in tehnološko znanje, znanstveni dosežki, kulturni vplivi, gospodarski trendi, kapital. Živo srebro je Idrijo poneslo v svet in svet privedlo v Idrijo.

Trgovina z živim srebrom je bila tako pomembna kot njegova proizvodnja. Na začetku so jo imeli v zakupu različni evropski trgovci, ki so dragoceno kovino prodajali preko posredništva v Benetkah. Po letu 1659, ko je vso trgovino z živim srebrom prevzela dunajska dvorna komora (najvišji finančni organ), se je posredništvo premaknilo v Amsterdam in pozneje v Trst.

Tretji člen na poti živega srebra so bili tovorniki, med katerimi so prevladovali tisti z območja Logatca. Na zahtevo idrijskih podjetnikov je bil izdan ukrep, s katerim so logaški tovorniki morali biti ob vsakem času in za dogovorjeno ceno na razpolago idrijski trgovini z živim srebrom. Težko in tekočo kovino so najprej tovorili v mehovih iz živalskih kož, pozneje v lesenih sodčkih in nazadnje v jeklenkah.

Pot živega srebra se začne v skladiščih na gradu Gewerkenegg in poteka po delu Prelovčeve ulice do kapelice sv. Janeza Nepomuka. Ta del je zavarovan in sodi med spomenike nacionalnega pomena, vendar se pot nadaljuje po Mestnem trgu, delu Rožne ulice in na križišču z Bazoviško ulico zavije proti potoku Nikova, nadaljuje vzdolž njega, prečka Lapajnetovo ulico in pri današnji osnovni šoli prečka reko Idrijco. In tu se je pravo potovanje šele začelo; iz Idrije je šlo živo srebro v svet in povezalo Evropo in obe ameriški celini. Pravi razmah idrijskega rudarstva se je namreč začel po odkritju Amerike in živo srebro je soustvarjalo koncept »Novega sveta«. Poti, ki so od 16. do 19. stoletja povezovale rudnike živega srebra v Almadénu v Španiji, Huancavelici v Peruju in v Idriji ter srebrov rudnik San Luis Potosí v Mehiki tvorijo pot Camino Real, s katero skupno kandidirajo prej omenjena mesta za vpis na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.

Spletne povezave

• Rudnik živega srebra Idrija
• Idrija na poti Camino Real

Strokovne reference in viri

• Leskovec I., Peljhan M., Klemenčič, T. 1995: Idrijski rudnik. Ljubljana. [COBISS-ID 51275776]
• Zupančič Pušavec N., Žontar J. (ured.) 1990: IDRIJSKI rudnik skozi stoletja: razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana in Mestnega muzeja v Idriji. Ljubljana. [COBISS-ID 20378112]

Avtor zapisa

Mimi Urbanc (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Urbanc, M. 2010: Pot živega srebra. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/222-pot-zivega-srebra.