S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Politika zasebnosti

Pravoslavna cerkev v Miličih

Uradna oznaka: Miliči - Cerkev sv. Petra in Pavla
Pravoslavna cerkev v belokranjski vasi Miliči, ob cesti Adlešiči-Marindol-Žuniči, v občini Črnomelj, je pričevalka bogate uskoške dediščine v teh krajih.

Opis

Miliči so vas v Beli krajini, in sicer na vzhodnem robu, ki je kraški ravnik. Tamkajšnje širše območje je zavarovano in je del Krajinskega parka Kolpa. Območje je oddaljeno od ostalega gostejše naseljenega predela osrednje Bele krajine. Tam se nahajajo pravoslavna naselja Marindol, Bojanci, Paunoviči in Miliči.

Naselja so nastala med organiziranjem obrambnega sistema Vojne krajine, ki se je raztezala od Varaždina do Senja, kamor je sodil tudi južni del Bele krajine. Na ta način je Avstro-Ogrska skušala urediti trajno obrambo pred osmanskimi vdori ob koncu 15. in v začetku 16. stoletja. Gorato območje Žumberaka, poznano tudi pod imenom Uskoška gora, je bilo ozemlje, kamor so pribežali prvi begunci, ki so jim domačini pravili Uskoki ali Pribegi oziroma Prebegi. Naseljevanje Žumberaka in Bele krajine je potekalo v dveh sunkih. Prvi val selitve je potekel iz Črne gore in Hercegovine proti osrednji Srbiji, Dalmaciji in Liki, od koder je prihajal tudi drugi val proti Kordunu in Beli krajini.

Na območju Adlešičev so Uskoki domnevno povezani z izgradnjo gradu Pobrežje, ki ga je dal postaviti tedanji general Vojne krajine Ivan Lenković in je v tiste kraje naselil ljudi iz okolice Senja in Like. Po ustnem izročilu naj bi se v Miliče naselili Uskoki iz Žumberaka, ki so se sprva priselili v okolico Podzemlja. Ker je bilo območje manj primerno za živinorejo, so izbrali primernejše, gozdnato območje Miličev, ki so bili sprva le zaselek Marindola, zato je tudi cerkev v Miličih sodila pod marindolsko cerkveno občino.

Pred osmanskimi vdori je bežala tudi pravoslavna duhovščina. Območje je sodilo pod okvir srbske patriarhije v Peći, a se je kasneje oblikovala nova verska struktura. Zgradili so pravoslavne cerkve, od katerih sta se ohranili dve: cerkev sv. Petra in Pavla v Miličih in cerkev Usekovanja glave Svetog Jovana Krstitelja v Bojancih. Pravoslavje in njegova ohranitev v teh krajih je znatno prispevala k nacionalni opredelitvi prebivalcev, saj način življenja, kultura in običaji nemalokrat izvirajo ravno iz verske opredelitve.

Cerkev sv. Petra in Pavla, ki je obdana z lipami, se nahaja na razglednem griču v zahodnem delu vasi, in sicer na nadmorski višini 274 metrov, od tam pa se razprostira pogled na sosednjo Hrvaško. Dostop je urejen po asfaltirani cesti, kjer se vas zaključi s pokopališčem. Cerkev je preprosta enoladijska z elementi iz obdobja neoromantizma. Streha je večdelna, njen osrednji del je somerna dvokapnica, sleme pa je orientirano v smeri severozahod-jugovzhod. Na severozahodni strani se nahaja zvonik, nad vhodnimi vrati je freska apostolov Petra in Pavla s cerkvijo v ozadju, levo od vhoda pa je spominska plošča, ki priča o obnovi cerkve, to pa je izvedla srbska pravoslavna občina Marindol ob državni pomoči. Stranski vhod se nahaja na severovzhodni strani. Notranjost je preprosta, krasi jo ikonostas, delo Jerebove delavnice iz Metlike. V okolici cerkve je veliko lipovih dreves; severozahodno od cerkve pa je manjši objekt, pomožni prostor ob prireditvah, kot so cerkvena slava oziroma »zbor« na praznik sv. Petra in Pavla oziroma »petrovdan«, ki je 12. junija. Bogoslužje, ki je vsako prvo nedeljo v mesecu, poteka v srbskem jeziku. Cerkev obiščejo verniki iz Črnomlja in Metlike ter tudi iz Novega mesta.

800 metrov od cerkve se sredi gozda nahaja ograjeno pokopališče. Po ustnem izročilu je oddaljeno in skrito, saj so predniki vaščanov bežali pred Osmani in pri tem s seboj prenesli tudi kosti prednikov, saj so se bali, da jih bodo napadalci oskrunili. Nekaj nagrobnikov je uničenih, ohranili pa so se najstarejši leseni križi (postavljanje kamnitih nagrobnikov se namreč pojavi šele ob koncu 19. stoletja). Najstarejši kamnit nagrobnik je postavljen premožnemu gozdarju Pavlu Miliću (1844–1911). Napisi na njih so v cirlici in latinici, večinoma pa so v srbskem jeziku.

Strokovne reference in viri

  • Dražumerič, D. in Marko Terseglav 1987: Prispevek k preučevanju Srbov v Beli krajini.. Traditiones 16, 205-245. Ljubljana. [COBISS-ID 5585453]
  • Filipović, M. 1969: Srpska naselja u Beloj krajini.. Sarajevo. [COBISS-ID 948358]
  • Petrović, T. 2006: Med lokalnim in nacionalnim: Srbi v Beli krajini in njihova jezikovna identiteta. Jezik in slovstvo 51 - 3/4, 37-53. Ljubljana. [COBISS-ID 25914925]
  • Pust, B. 2006: Uskoki v belokranjskih vaseh. Delo 48 - 189. Ljubljana. [COBISS-ID 17384247]

Avtor zapisa

Dijana Lukić (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Lukić, D. 2010: Pravoslavna cerkev v Miličih. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/230-pravoslavna-cerkev-v-milicih.

Komentiraj