Marijin steber

Opis

Marijin steber, ki se nahaja na Levstikovem trgu, in sicer južno ob cerkvi sv. Jakoba, je eden izmed najstarejših ljubljanskih javnih spomenikov. Zgrajen je bil v 17. stoletju in je jasno odražal tedanje ideološko in politično stanje, njegove kasnejše predelave pa odsevajo spremembe teh razmer.

V 17. in 18. stoletju je bilo v srednji Evropi zelo razširjeno postavljanje spominskih stebrov, povezanih z odvrnjeno »turško nevarnostjo« in kugo. 8. decembra 1664 so se kranjski deželni stanovi na željo cesarja Leopolda I in v zahvalo Bogu in Materi Božji za zmago v bitki pri Monoštru zaobljubili, da bodo vsako leto praznovali praznik brezmadežnega spočetja Marije Device in da bodo Mariji v čast postavili spomenik. Zaobljubo so uresničili šele leta 1679, ko je kuga na Dunaju pomorila več deset tisoč prebivalcev in se naslednje leto razširila na Štajersko. 27. marca 1682 so dvignili na steber Marijin kip, ki ga je zasnoval Janez Vajkard Valvasor. Marijin steber, ki so ga postavili pred vhod Šentjakobske cerkve in jezuitskega kolegija, so sestavili iz Marijinega kipa, postavljenega na vrhu koničastega podstavka na korintskem stebru, izklesanem iz marmorja. Na vsakemu izmed štirih vogalih je bil postavljen izklesan kip svetnika. Ob prazniku Brezmadežnega spočetja je k stebru vsako leto prihajala procesija iz stolne cerkve, pred Marijinim znamenjem pa so se Ljubljančani zbirali tudi ob drugih pomembnih dogodkih. Leta 1683 so na primer v zahvalo za uspešno obrambo Dunaja pred osmanskim obleganjem tam opravili slovesno pobožnost. Marijino znamenje je tedaj simboliziralo lojalnost do habsburške dinastije in kranjski patriotizem, ki se je izrazil kot zahvala Mariji Brezmadežni za njeno odvrnitev Osmanov od domovine. Marijino znamenje in z njim povezan Marijin kult sta predstavljala interpretacijo zgodovinskega dogajanja, s katero je habsburška dinastija legitimirala svoje poslanstvo. Poleg sporočila o habsburškem boju proti »turški nevarnosti« je bilo Marijino znamenje tudi spomenik vsesplošnega zmagoslavja katoliškega pravoverstva nad krivo vero – protestantizmom.

V 18. stoletju pa so ljubljanski meščani že delno opustili izvajanje Marijinih pobožnosti. Marijin steber je bil tedaj dotrajan in poškodovan, njegovo popravilo pa pod vprašajem. Leta 1840 so ga zato podprli kar z lesenimi hlodi. Zaradi slabega videza so se mestne oblasti spričo bližnjega prihoda cesarja in cesarice ter obrtne razstave odločile spomenik odstraniti. To se je zgodilo leta 1844, bronasti kip Marije pa so shranili v Šentjakobski cerkvi. Po letu 1848 je habsburška elita s podporo katoliške Cerkve ponovno vpeljala čaščenje Marije, saj je tedaj kazalo, da bo narodno vprašanje razdvojilo avstrijske narode, a se je kasneje izkazalo, da tudi priprošnje Mariji, ki so nekoč zedinile etnično raznoliko prebivalstvo imperija, tega več niso zmogle. Leta 1870 so spomenik vendarle prenovili in ga odkrili ob izjemno slabi udeležbi meščanov.

Leta 1918 je občinski svet ljubljanski prevzel spomenik v svoje varstvo in dvajset let kasneje se je mestni svet odločil za postavitev novega, ki je nastal po načrtu arhitekta Jožeta Plečnika. Obnovljeni spomenik so postavili 2. julija 1938 in v takšni podobi obstaja še danes. Po Plečnikovi zamisli so ohranili kapitel, bronast Marijin kip in figure svetnikov, ki so jih vpeli na nov steber, celota pa v višino meri šestnajst metrov. Prenova kipa je spomeniku dala nov videz in novo spominsko vsebino. Prvotni štirje kipi svetnikov so namreč neznano kje obtičali, saj njihov nabor ni ustrezal političnim okoliščinam »narodnega bujenja« in tudi ne razpadu habsburške monarhije, saj so ti svetniki preveč spominjali na habsburško zapuščino. Sv. Jožef je bil namreč zavetnik vseh dednih dežel, ki so mejile na Osmansko cesarstvo, sv. Leopold pa je bil cesarjev zavetnik. Posledično so uvedli nove svetnike, ki so postali bolj sprejemljivi za meščane: sv. Miklavž, sv. Jakob, sv. Peter in Janez Krstnik. Sčasoma so marijanske pobožnosti postale povsem nezaželene in so jih opustili, Marijin steber in njegova vsebina pa sta se pomaknila v pozabo.

Strokovne reference in viri

• Jezernik, B. 2008: Pomnjenje zgodovine kot pozabljanje preteklosti: Marijin steber pred cerkvijo sv. Jakoba v Ljubljani. Zgodovina za vse: vse za zgodovino, letn. 15, št. 1, str. 37-56. Celje: Zgodovinsko društvo Celje. [COBISS-ID 36946530]
• Wester, J. 1938: Marijin spomenik na sv. Jakoba trgu v Ljubljani: Zgodovinska črtica ob prenovitvi spomenika l. 1938. Kronika slovenskih mest, letn. 5, št. 2, str. 110-14 in 164-68. Ljubljana: Mestna občina.

Avtor zapisa

Eva Batista (Oddelek za Etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Batista, E. 2010: Marijin steber. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/233-marijin-steber.