Rudnik Padež
Opis
Najstarejši zapis o rudarski dejavnosti v Padežu pri Laškem je prepis Jamskega seznama spodnještajerskega rudnika Padeže v Goricah iz leta 1550. Iz zapisa je moč sklepati, da so štirje rovi, za katere je bila izdana pravica rudokopa, predstavljali v tistem času gospodarsko zanimiv in pomemben rudnik. Zanj so se zanimali ugledni plemiči, lastniki fužin in pomembni meščani. Eden izmed lastnikov je bil tudi Janž Ungnad, iz slovenske književne zgodovine znan kot podpornik protestantske književnosti. Zapis o rudniku, vendar brez podatkov o lokaciji, je znan tudi iz 18. stol. Kamninska osnova, v katero so izkopani rudniški rovi, je kremenov peščenjak karbonske in permske starosti. Glede na pisne vire se je galenitna ruda pojavljala v obliki vzporednih leč debelih od dva do tri centimetre, ponekod tudi do sedem centimetrov. Vsebovala naj bi 46 % svinca in 3 % srebra. Vozili so jo v topilnico v bližini Rimskih Toplic, kjer so v metalurškem procesu iz nje dobili svinec in srebro.
Kdaj točno so bilo rudniška dela v Padežu prekinjena, ni znano, glede na ohranjene zapise pa ocenjujemo, da je bilo to v prvi polovici 19. stoletja.
Po prenehanju rudarjenja so rovi v Padežu utonili v pozabo. V njih so se počasi in vztrajno pričele tvoriti različne kapniške in mineralne oblike. Na stropu so v nekaterih delih nastali drobni stalaktiti, na tleh pa majhne ponvice, v katerih so se začeli nabirati »jamski biseri«. Posebnost jame so tudi aragonitni ježki.
Spletne povezave
Strokovne reference in viri
Avtor zapisa
Tomaž Majcen, Mateja Golež (Zavod za gradbeništvo Slovenije)
Predlog citata
Majcen, T.; Golež, M. 2010: Rudnik Padež. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/282-rudnik-padez.