S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Politika zasebnosti

Križna jama

Uradna oznaka: Križna jama
Sinonimi: Mrzla jama pod Križno goro, Stara Križna jama
Križna jama je več kot 8 km dolga podzemna vodna jama na Notranjskem, pomembno najdišče kosti jamskega medveda in po številu podzemnih živalskih vrst ena od biotsko najbolj pestrih kraških jam na svetu.

Opis

Vhod v Križno jamo je v kotanji kraškega kopastega površja sredi trikotnika med Bloško planoto, Loškim poljem in Cerkniškim poljem. Podzemni rovi v dolžini 8273 m se razprostirajo večinoma proti vzhodu in severovzhodu, to je v smeri proti Bloški planoti. Proti zahodu se Križna jama prek več kot 124 m globokega sifona nadaljuje v več kot 1600 m dolgo Križno jamo 2. Jami sta si morfološko precej podobni in sta hidrološko nedvomno enotni, čeprav ju potapljači zaradi velike globine sifona in grušča v odtočnih sifonih Križne jame še niso uspeli fizično povezati. Jama je znana predvsem po treh vidikih: po vodnem toku s podzemnimi jezeri, je pomembno najdišče kosti jamskega medveda in po veliki podzemni biotski pestrosti. Vsi vidiki imajo vsaj državni pomen.

Vodni tok se v Križni jami pojavi izpod podorov v njenem vzhodnem delu. Ob nizkem in srednjem vodostaju gre za preniklo vodo, le ob zelo visokem vodostaju se v jami pojavi tudi voda ponikalnic z Bloške planote (Farovščica). Voda v Križni jami večkrat ponikne v sifon in se znova prikaže na površini, dokončno zapusti jamo v Kittlovih breznih, pride na površino v Križni jami 2, v njenem zahodnem koncu pa vnovič ponikne in se prikaže na planem v izviru Šteberščici na Cerkniškem polju. Pretok pri 1. jezeru običajno koleba med nekaj deset l/s do nekaj m3/s. Ker gre v veliki meri za preniklo vodo, se v strugi podzemnega potoka kalcijev karbonat izloča v obliki sige. Ker je izločanje karbonata iz vode na brzicah v primerjavi s počasi tekočo jezersko vodo za več kot desetkrat hitrejše , so na mestu brzic nastali sigovi jezovi, za njimi pa do 7 m globoka jezera. Jezer v Križni jami je čez 45, njihova dolžina pa se zaradi hitrejšega odlaganja sige dolvodno od sotočij povečuje od Kalvarije do 1. jezera (od nekaj deset do 250 m). Pri višanju sigovih pregrad za okrog 0,1 mm na leto voda poplavlja tudi kapnike, zato ti na videz rastejo iz vode (npr. Beneški pristan). Zaradi izjemnih lepot je vodni del med 1. jezerom in Kalvarijo sicer urejen za turistični obisk, vendar ga lahko zaradi njegove ranljivosti obiščejo le do 4 osebe na dan (1 čoln). Omejitve za suhi del jame, to je od vhoda do 1. jezera, zaradi manjše ranljivosti zaenkrat ni.

Kosti jamskega medveda (Ursus spelaeus) je v Križni jami prvi opazil Aleksander Skofiz leta 1847, o tem poročal kustosu ljubljanskega muzeja Henriku Freyerju, izkopavanja pa je šele leta 1878 pričel Ferdinand von Hochstetter. V štirih dneh jih je izkopal več kot 2000, karto najdbo kosti jamskega medveda uvršča med najbogatejše v tem delu Evrope. Iz kosti je sestavil dve popolni okostji, ki sta bili poslani v dunajski naravoslovni muzej. Poleg številčnosti kosti izstopa tudi njihova velikost – največja znana lobanja iz Križne jame meri v dolžino kar 56 cm. Glede starosti kosti jamskih medvedov obstajajo v stroki precejšnja razhajanja – stare naj bi bile od 45.000 do 146.000 let. Glede na količino kosti je možno, da je bila jama brlog več deset tisoč let. Na številčno/daljšo poselitev kažejo tudi številni medvedji obrusi na skalnih štrlinah. Del kosti jamskih medvedov je v preteklosti odplavila visoka voda, zato lahko drobce kosti sledimo tudi vzdolž vodnega toka v Križni jami 2.

Križna jama je kljub oligotrofnosti, to jer majhni količini hranil v vodi, pestra z vidika podzemnega živalstva. Do leta 2000 je bilo v njej odkritih kar 45 podzemnih (troglobiontskih) živalskih vrst, kar jo po pestrosti uvršča na 4. mesto na svetu. Pogoste so tako vodne kakor tudi površinske živali: kapniška postranica (Niphargus stygius), slepa postranica (Niphargus orcinus), jamski ježek (Monolistra racovitzai), 6 vrst drobnih polžkov (od tega 3 endemični), jamska mokrica (Titanethes albus), jamski pajek (Stalita taenaria), drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii), jamski črv (Pelodrilus bureschi). Pogoste so tudi obdobne jamske živali, zlasti netopirji podkovnjaki – še bolj številni so v obliki kolonije v Križni jami 2. Kljub temu pa v Križni jami zaradi ne povsem pojasnjenih vzrokov ni mogoče najti močerila ali človeške ribice (Proteus anguinus).

Strokovne reference in viri

Avtor zapisa

Mitja Prelovšek (Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU)

Predlog citata

Prelovšek, M. 2010: Križna jama. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/156-krizna-jama.