Potočka zijalka

Opis

Slikovita jama Potočka zijalka leži na višini 1675 m na južnem pobočju Olševe (1929 m) v vzhodnih Karavankah. Velik vhod se odpira proti jugu. Jama je dolga 115 m, široka od 20 do 40 m, strop pa je visok od 4 do 10 m. Nastala je v zgornjetriasnem dachsteinskem apnencu, ki je tektonsko močno pretrt. Arheološka izkopavanja profesorja Srečka Brodarja v Potočki zijalki v letih 1928–1935 pomenijo začetek slovenskih paleolitskih raziskav. Jama je pomembna zaradi svoje visokogorske lege in odkritja številnih koščenih konic paleolitskih (starejšekamenodobnih) lovcev.

V jami je pred Brodarjem z dovoljenjem lastnika Rogarja kosti jamskega medveda izkopaval že Josef Gross iz avstrijske Koroške. Izkopavanje je skrbno dokumentiral, izsledke pa objavljal v avstrijskih revijah.

Da bi preprečili nepoklicano kopanje, je Muzejsko društvo iz Celja jamo odkupilo za 5000 dinarjev. V njej je začel izkopavati Srečko Brodar, ki je skupaj s svojimi delavci raziskal vhodni in delno zadnji del jame, pri čemer so zajeli približno četrtino jamske površine. V zadnjem delu jame prevladujejo ilovice, v sprednjem pa grušči.Med izkopavanji niso dosegli skalnega jamskega dna, tako da celotne debeline pleistocenskih sedimentov ne poznamo. Odkopali so osem plasti, od katerih sta dve vsebovali bogate arheološke najdbe: koščene konice, več kot 300 kamnitih orodij in obsežna kurišča. Kurili so z lesom smreke in cemprina, ki danes v Sloveniji ne raste več.

V vseh plasteh je bila prisotna ledenodobna favna z daleč najbolj zastopanim jamskim medvedom. Odkriti so bili tudi ostanki jamskega leva, volka, lisice, rosomaha, male podlasice, risa, jelena, gamsa, alpskega svizca ter številnih drugih malih sesalcev. Še posebej zanimiva je najdba devetih zob istega osebka moškatnega goveda. Južno od Alp je bilo moškatno govedo odkrito le še na enem mestu, zato je možno, da je te zobe prinesel v jamo človek, morda kot lovsko trofejo iz oddaljenega področja nekje severno od Alp. Večina favnističnih najdb je za vedno izgubljena, saj je bila paleontološka zbirka (v kateri je bilo 150 celih lobanj jamskega medveda) tik pred koncem druge svetovne vojne uničena v bombnem napadu.

Arheološke najdbe pripadajo kromanjoncu (anatomsko modernemu človeku). Časovno spadajo v mlajši paleolitik oziroma v njegovo prvo obdobje – aurignacien (30.000–40.000 pr. Kr.). Arheološke najdbe iz Potočke zijalke so v času odkritja močno vplivale na vedenje o ledeni dobi. Dotlej v Evropi še ni bilo znano nobeno aurignaciensko visokogorsko najdišče. Potočka zijalka je postala dokaz, da so bila v zadnji ledeni dobi tudi toplejša obdobja, v katerih je bila klima podobna današnji. V enem izmed takšnih toplejših obdobij so ljudje obiskovali Potočko zijalko. Kasneje je bilo v Sloveniji odkrito še eno visokogorsko najdišče iz tega obdobja, Mokriška jama (1500 m) nad Kamniško Bistrico.

Prvotno so najdišče razlagali kot lovsko postojanko, saj so v jami odkrili kar 123 koščenih konic. Koščene konice, nasajene na dolge palice, so bile sestavni del kopij. Po drugi razlagi, ki se je pojavila v zadnjem času, naj bi jama predstavljala poseben kraj, kjer so bile konice obredno odložene.

Nekatere konice so tako majhnih dimenzij, da so bile za kopja neuporabne, kar vzbuja domneve, da so aurignacienski lovci že poznali lok, čeprav neposrednih dokazov o tem ni. Konice so si po obliki podobne, močno pa se razlikujejo po dolžini. Raznolikost v dolžini konic je posledica popravil. Konice so se pri lovu pogosto lomile na priostrenem delu. Ker je bila izdelava konice dolgotrajna, so poškodovane na novo ošilili, zato so se temu ustrezno skrajšale.

Med koščenimi izdelki velja posebej omeniti najstarejšo evropsko šivanko. Iz Potočke zijalke izvira tudi piščal, ki je bila izdelana na spodnji čeljustnici jamskega medveda.

V letih 1997–2000 je v jami potekalo novo izkopavanje Inštituta za paleontologijo z Dunaja in Oddelka za geologijo iz Ljubljane. Izkopavanje je bilo usmerjeno predvsem v pridobivanje fosilnih ostankov jamskega medveda, našli pa so tudi nekaj novih kamenih orodij in dve koščeni konici. V okviru teh raziskav je bilo radiokarbonsko datiranih šest koščenih konic. Pokazalo se je, da so te stare od 33.000 do 36.000 let.

Najdbe iz Potočke zijalke hrani Pokrajinski muzej Celje. Razstavo o Potočki zijalki si je mogoče ogledati tudi v gostišču Firšt v Logarski dolini.

Strokovne reference in viri

• Brodar, S., Brodar, M. 1983: Potočka zijalka : visokoalpska postaja aurignacienskih lovcev. Dela – Opera I. razr. SAZU 24, 213 str.. Ljubljana. [COBISS-ID 5350912]
• Pacher, M., Pohar, V., Rabeder, G. (ured.) 2004: Potočka zijalka : palaeontological and archaeological results of the campaigns 1997- 2000. Mitteilungen der Kommission für Quartärforschung 13, 245 str.. Wien. [COBISS-ID 23487277]
• Turk, I., Stele, F. 1997: Ob zôri časov. Ljubljana. [COBISS-ID 68185088]

Avtor zapisa

Irena Debeljak (Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU), Matija Turk (Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU)

Predlog citata

Debeljak, I.; Turk, M. 2010: Potočka zijalka. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/323-potocka-zijalka.