Starejšekamenodobno jamsko najdišče Divje babe I

Opis

Paleolitsko jamsko najdišče Divje babe I leži na višini 450 m n. m. v predalpskem hribovju zahodne Slovenije. Vhod v 45 m dolgo jamo, izoblikovano v dolomitu, se odpira na severnem pobočju Šebreljske planote nad dolino Idrijce (občina Cerkno). Od cerkve sv. Ivana na robu Šebreljske planote vodi do jame nadelana zavarovana pot. Vhod v jamo je zaklenjen. Ogled je možen po predhodni najavi na turističnem društvu LTO Laufar Cerkno, ki jamo promovira in trži kot arheološki park.

V bližini, nekoliko višje leži jama Divje babe II, kjer poskusno arheološko izkopavanje ni dalo prepričljivejših najdb. Jami sta dobili ime po pečinah, v katerih se nahajata.

V Divjih babah I so od leta 1980 do 1999 s presledki potekala sistematična arheološka izkopavanja, ki jih je izvajal Inštitut za arheologijo ZRC SAZU iz Ljubljane. V letih 1980–1986 je izkopavanja vodil dr. Mitja Brodar, ki je kopal pred jamskim vhodom. Leta 1989 je vodenje prevzel dr. Ivan Turk in izkopavanje nadaljeval v notranjosti jame. Najdišče je širši javnosti postalo znano leta 1995, ko je bila odkrita kost z luknjami, ki je zaslovela kot najstarejša piščal na svetu.

Divje babe I so pomembno paleontološko in arheološko najdišče iz mlajšega pleistocena. Odkopane plasti pripadajo obdobju zadnje ledene dobe. Pri jamskem vhodu so bile plasti odkopane do globine 12,5 m. Skalno dno ni bilo doseženo. V notranjosti jame so kopali do 4,5 m globoko. Starost najgloblje odkopane plasti je bila z metodo elektronske spinske resonance (ESR) določena na 116.000 let. Najmlajša pleistocenska plast, ki jo pokriva holocenska siga, je stara 40.000 let. Kljub večletnim izkopavanjem ostaja velik del jame neraziskan.

Vse, razen najmlajše pleistocenske plasti pripadajo po arheološki členitvi obdobju srednjega paleolitika ali moustériena (200.000–40.000 pr. n. št.). To je obdobje, ko je v Evropi obstajala le ena človeška vrsta: neandertalec (Homo neanderthalensis). Anatomsko moderen človek (Homo sapiens sapiens), ki ga v Evropi imenujemo tudi kromanjonec, je prišel na naš kontinent iz Afrike preko Bližnjega vzhoda pred 40.000 leti. Njegov prihod označuje začetek mlajšega paleolitika. Mlajši paleolitik, ki se nadalje deli na več kulturno-tehnoloških stopenj (v Sloveniji na aurignacien, gravettien, tardigravettien in epigravettien), je trajal vse do konca zadnje ledene dobe pred 10.000 leti, ko nastopi srednja kamena doba ali mezolitik.

Jama Divje babe I je bila v zadnji ledeni dobi predvsem brlog jamskega medveda (Ursus spelaeus). Fosilni ostanki jamskega medveda predstavljajo kar 99 % vseh odkritih živalskih ostankov ter pripadajo več kot 2000 osebkom. V zlepljenih grudah zemlje so se ohranile fosilne dlake jamskega medveda. V jami so umirali predvsem medvedji mladiči med prezimovanjem. Med ostalimi zastopanimi zvermi velja omeniti volka (Canis lupus), rjavega medveda (Ursus arctos), jamskega leva (Panthera spelaea), leoparda (Panthera pardus), risa (Lynx lynx) in polarno lisico (Alopex lagopus).

Sledovi obiskov paleolitskih lovcev in nabiralcev so bili odkriti v 14 paleolitskih nivojih (13 nivojev pripada srednjemu paleolitiku oz. moustérienu, 1 nivo pripada mlajšemu paleolitiku oz. aurignacienu). Jama je ljudem služila kot občasna postojanka na lovskih pohodih, v obdobjih hladnejše klime pa tudi kot zavetje pred mrazom. V zvezi s klimo je zanimiva povezava med fosilnimi ostanki jamskega medveda in najdbami, ki jih je pustil za sabo človek. Oboji so redki v toplih in suhih obdobjih, povečajo pa se v hladnih in vlažnih obdobjih. Pred vdorom medveda v jamo so se ljudje lahko zavarovali le z ognjem. Kurišče, odkrito v ožini takoj za vhodom, je bilo tam postavljeno z namenom preprečiti vstop zverem. Jamski medved in človek sta bila v zaostrenih klimatskih razmerah tekmeca za prostor v jami. Kadar je bil v njej eden, za drugega ni bilo prostora. Strahospoštovanje do mogočne zveri, ki je navdajalo neandertalca, se morda odraža v nenaravni legi lobanje samca in samice, ki sta bili položeni na teme v bližini enega izmed kurišč. Lobanja samice je bila simbolično obrnjena na vzhod, medtem ko je bila lobanja samca obrnjena na zahod.

Z delovanjem človeka sta povezana močna fragmentiranost cevastih kosti in lobanj jamskega medveda in glede na število v jami poginulih medvedov velik primankljaj podočnikov. Te so neandertalci, najverjetneje zaradi prestižnih razlogov, nabirali in odnašali s seboj. Kosti in lobanje so razbijali, da so prišli do hranljivega kostnega mozga in možganov, ki so se v teh prazgodovinskih “konservah” v hladnem jamskem okolju ohranili še dolgo po smrti živali.

Ljudje so pustili več 100 kamenih orodij, izdelanih predvsem iz silikatnih kamnin, kot sta tuf in roženec, koščene konice in šila ter ostanke kurišč. Med kamenimi orodji so dobro zastopana strgala, orodja z izjedo in orodja z nazobčanimi robovi. Večina orodij kaže sledove močne izrabe. Neandertalci so jih zavrgli šele, ko so bila zaradi izrabljenosti povsem neuporabna. Živalske kosti z vrezi, ki bi lahko predstavljale ostanke lovskega plena, so redke. Arheologi niso odkrili nobenih dokazov o lovu na jamskega medveda. Za neandertalce, oborožene z lesenimi sulicami z nasajeno kamnito konico, je bil bližinski lov na tako veliko zver smrtno nevaren. Za preživetje so lovili predvsem manjšo divjad (jelena, kozoroga, gamsa in srno), v enem izmed kurišč pa je bila najdena tudi ribja luska. Vsa odkrita kurišča pripadajo neandertalcem. Nekaj jih je bilo plitvo vkopanih v tla. V njih prevladuje oglje borovca (Pinus) in drugih iglavcev, pojavlja pa se tudi oglje listavcev, vključno z bukvijo (Fagus). Med ogljem je bilo ugotovljeno veliko oglja tise (Taxus), ki so jo v paleolitiku uporabljali za izdelavo sulic. Najdenih je bilo tudi več koščkov fosiliziranega lesa.

V srednjepaleolitskih nivojih je bilo odkritih več odlomkov koščenih konic ter koščenih šil. Najstarejši fragment koščene konice izvira iz plasti 20, ki je stara več kot 100.000 let. Koščene konice so dolgo veljale za iznajdbo anatomsko modernega človeka. Vendar vedno več odkritij, med drugim tudi v Divjih babah I, kaže, da jih je v Evropi pred njim izdeloval že neandertalec. V edinem mlajšepaleolitskem nivoju je bilo odkritih le nekaj kamenih in koščenih orodij, med njimi konica z razcepljeno bazo. Konice z razcepljeno bazo so značilne za čas, ko se v Evropi pojavijo prvi anatomsko moderni ljudje.

Spletne povezave

• Arheološki park Divje babe I

Strokovne reference in viri

• Turk, I. (ur.) 1997: Moustérienska "koščena piščal" in druge najdbe iz Divjih bab I v Sloveniji. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 2. Ljubljana. [COBISS-ID 67119616]

Avtor zapisa

Matija Turk

Predlog citata

Turk, M. 2010: Starejšekamenodobno jamsko najdišče Divje babe I. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/330-starejsekamenodobno-jamsko-najdisce-divje-babe-i.