Škocjanska jama

Description

Z izrazom Škocjanska jama imenujemo (osrednji) del sistema Škocjanskih jam med ponorom reke Reke pod 164 m visoko prepadno steno v Veliki dolini in sklepnim sifonom.

V Veliki dolini ob Schmidlovi dvorani vstopa Reka v podzemski kanjon. V njem na dolžini 1620 m v 25 slapovih premaga 56 m višinske razlike. Podzemski kanjon je v prvem delu precej širok. Čeprav gre za bolj ali manj enoten podzemski rov z Reko na dnu, imenovan Šumeča jama, so raziskovalci posamezne dele 250 m dolgega prostora poimenovali kot dvorane: kratek Reški rov se razširi v Rudolfovo dvorano, tej pa sledita Svetinova in nato Müllerjeva dvorana. V slednji se podzemski tok Reke ostro zalomi iz smeri proti jugu v severovzhodno smer in se zoži na le nekaj metrov širok in okrog 80 m visok Hankejev kanal. Tik pred njegovim začetkom je pod stropom južnega roba Müllerjeve dvorane vhod v 650 m dolgo, lepo zakapano Tiho jamo.

Za Cerkvenikovim (Hankejevim) mostom je na desnem bregu Hankejevega kanala Deževna jama, območje močnih curkov, ki pritekajo iz stropa in sten, kjer se zelo hitro izloča siga. Tam je bila ugotovljena najhitrejša rast sige v Sloveniji (do 0,3 mm na leto). Hankejev kanal se kmalu razširi v Dvorano Planinskega društva, sledi ji Rinaldinijeva dvorana, zatem pa še Putickova dvorana. Tik pred koncem podzemskega kanjona se v Martelovi dvorani strop zadnjič dvigne. Izmera Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU je pokazala, da je Martelova dvorana dolga 308 m in široka do 123 m. Povprečna višina presega 100 m, najvišja točka pa je kar 146 m nad Reko. Prostornina Martelove dvorane je kar 2.200.000 m3, površina največjega prečnega profila pa meri 1,2 ha. Takoj za Martelovo dvorano se strop spusti do vode, nakar se jama po 160 m vodnega rova konča s sifonskim Mrtvim jezerom.

Škocjanske jame so pomembne tudi v zgodovini raziskovanja jam v Sloveniji. Prvi jih je že leta 1599 opisoval Imperato, sledila sta mu Kircher leta 1678 in Valvasor leta 1689. Raziskave, ki so se začele leta 1815, intenzivno pa potekale konec prejšnjega stoletja, še vedno niso zaključene.

V stenah in vhodnih delih jam gnezdi ogrožena živalska vrsta skalni golob (Columba livia). Pod stropom Schmidlove dvorane zaradi specifičnih mikroklimatskih razmer uspevajo evmediteranske rastlinske vrste, med njimi venerini lasci (Adiantum capillus-veneris) v disjunktnem nahajališču. V Rudolfovi dvorani je velika kolonija netopirjev.

Web links

• Park Škocjanske jame

References and resources

• Debevc, A., Klemen, Z., Kranjc, A., Mihevc, A., Peric, B., Slapnik, R., Turk, P., Zorman, T. 2002: Park Škocjanske jame. Škocjan. [COBISS-ID 120542720]
• Mihevc, A. 2001: Speleogeneza Divaškega krasa. Ljubljana. [COBISS-ID 110099200]
• Simić, M. 2000: Elaborat: Evidenca naravnih vrednot v Parku Škocjanske jame in njegovi neposredni okolici. Elaborat. Ljubljana.

The author of the record

Borut Peric (Park Škocjanske jame), Matjaž Hribar (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Citation suggestion

Peric, B.; Hribar, M. 2010: Škocjanska jama. DEDI - Digital Encyclopedia of Natural and Cultural Heritage of Slovenia, http://dedi.si/dediscina/367-skocjanska-jama.