Simončičev kozolec
Dodatne slike
Lokacijski podatki
Poglej na:
Status
Objekt Simončičev kozolec pod evidenčno številko 8078 vodi Register nepremične kulturne dediščine.
Varstveni status: Odlok o razglasitvi Simončičevega toplarja za kulturni spomenik državnega pomena, Ur.l. RS, št. 66/2001-3541, 59/2005-2605
Pristojni zavod: ZVKDS OE Novo mesto
Vir: Register nepremične kulturne dediščine
Ocena
Taksonomija o taksonomiji
Opis
Simončičev kozolec se nahaja v Mirnsko-Mokronoški kotlini, ob cesti Trebnje-Mokronog, v naselju Bistrica pri Mokronogu, na nadmorski višini 243 metrov. Sodi k domačiji srednje velikega kmeta iz Bistrice pri Mokronogu 11, ki ji pravijo tudi Pri Blažetu (Župančičevi). Poleg slikovitega kozolca najdemo v gručasti vasi domačijo iz leta 1802, ki je bila nekoč gostilna s furmanskim hlevom in kamniti most iz leta 1830, ki se v loku dviga nad potokom Bistrica.
Simončičev kozolec je po naročilu lastnikov izdelal tesar Janez Gregorčič oziroma Miklavžinov Janko, kot so ga klicali, iz bližnje Slovenske vasi leta 1936. Zasnovan je kot vezan kozolec v dve drevesi oziroma toplar z lesenimi stebri, ki po obliki sodi med čokate dvojne vezane kozolce, ki jih najdemo drugod na Dolenjskem in redkeje na Notranjskem. Osnovo jedro je ploskev, izvedena »v dve drevesi« oziroma omejena z dvema ploskvama. Letve se na jugozahodni strani zaključujejo enostransko zaprto, na severovzhodni strani pa so odprte. Kozolec ima tri para oken, nosilni stebri so na kamnitih podstavkih. Les ob temelju je odebeljen. Brane so razmeroma gosto mreže. Čelna brana je razmeroma gosto križno prepletena. Zatrep na glavnem pročelju, ki je obrnjen proti jugozahodu in gleda na cesto, je obit in ima dve odprti lini. Je izredno bogato ornamentirani, predvsem z rastlinskimi motivi. Ostrešje je izvedeno v konstrukciji trapezastega povezja. Streha je somerna, dvokapna s čopoma, krita z opečnim zareznikom. Smer slemena je severovzhod-jugozahod. Na prednji strani je zunanji hodnik (»gank«) z lesenimi stopnicami, ki vodijo v osrednji vzdolžni hodnik. Ta je bogat s karakterističnimi branami. Danes kozolec le deloma služi prvotni namembnosti, a se ta postopoma opušča. Večinoma je le prostor za spravilo orodij in kmetijske opreme.
Na pomen kozolcev kot spomenikov slovenskega ljudskega stavbarstva se poskuša opozoriti na različne načine. Leta 1996 je nastal nacionalni projekt Slovenski kozolec, ki organizira različne razstave o kozolcu tako v Sloveniji kot v tujini, organizira srečanja in predavanja različnih strokovnjakov, s čimer želijo prispevati k ohranjanju, prenovi, obnovi in morebitni ponovni rabi kozolca kot edinstveni sušilni napravi. Ta projekt vsekakor ni edini.
V občini Šentrupert so razmišljali o prestavitvi Simončičevega toplarja in njegovi vključitvi v t.i. park kozolcev Mirnske doline, kjer naj bi na enem mestu predstavili večje število kozolcev in jih ob strokovni pomoči zaščitili pred propadanjem in izginjanjem. Predstavljen bo razvojni vidik kozolca kot sušilne naprave, od najpreprostejših oblik, ki je enojni kozolec do kompleksne lesene konstrukcije, ki je toplar. Poudarili naj bi predvsem njihov zgodovinski razvoj v Mirnski dolini, ter prostorski in družbeni vidik njegove uporabe. Do realizacije takšne oblike muzeja na prostem naj bi prišlo leta 2011.
Spletne povezave
Strokovne reference in viri
Avtor zapisa
Dijana Lukić (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)
Predlog citata
Lukić, D. 2010: Simončičev kozolec. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/404-simoncicev-kozolec.
