Kovačija Jevaniš

Opis

Mala kmečka kovačija, ki ji je namenjen kletni prostor večje stanovanjske stavbe idrijskega tipa, je del samotne domačije Pri Jevaniš' v Idrijskem hribovju (Gorenja Kanomlja 40). Stoji na pobočni polici na desni strani Kanomljice, na 500 m nadmorske višine in 90 m nad dnom doline. Kovaška delavnica je bila nekdaj pogosto sestavni del večje kmetije na podeželju. V skupini objektov so poleg glavne stavbe še: kašča, hlev s skednjem, kozolec toplar, nekdanja gostaška hiša, hlev gostaške družine, drvarnica in kapelica. Kraj je danes dostopen po novi cesti, ki se iz Kanomljiške doline odcepi proti Vojskemu pri Belem potoku, nekdanja bolj strma in direktna pot prek dvorišča domačije pa je opuščena.

Lastniki so po zapisih sledili tu živečim prednikom vsaj do srede 18. stoletja, verjetno pa je domačija, v kateri naj bi bila že v začetku tudi kovačija, še starejša.

Kovaški mojster je bil hišni gospodar, ki se je s kovaškim delom ukvarjal po potrebi. Vodil je tudi kmetijo, opravljal gozdarska dela in dodatno služil kruh s furmanstvom. Prevažal je predvsem les za potrebe idrijskega rudnika. Redno je podkoval svoje konje, sam si je izdelal ali popravil kmečko, gozdarsko in drugo orodje (motike, lopate, kopače, rovnice, sekire, vile, kose, žage, krampe, cepine, lemeže, okovje in zobe za brano, dleta, zagozde, kline, kline na verigah za vlačenje hlodov – t. i. štrikarje oz. šlekarje ali štrucne…). Izdelal je tudi predmete za gospodinjstvo, kovinske dele vozov, stavbne železne vezi in drugo stavbno opremo ter raznovrstne žeblje. Kovaške usluge je nudil tudi bližnji okolici. Vse delo je opravljal ročno, brez uporabe vodne energije. Oglje je kuhal sam, železo pa je kupoval prek idrijskega rudnika oziroma pri trgovcu, ki ga je nabavljal na Jesenicah in v Tržiču. V 16. stoletju so kopali železovo rudo celo v Kanomljiški dolini, fužina pa je bila v Spodnji Idriji. Kovaške spretnosti so se prenašale iz roda v rod in z obiskovanjem sosednjih kovačij. Tukajšnji najbližji podobni kmečki kovačiji (danes že neaktivni) sta oddaljeni  4,2 km (Hum ob poti na Vojsko) in 5,5 km (domačija Močnik onstran potoka Kanomljica). Delo v kovačiji pri Jevaniš' je začelo usihati v 70-ih letih prejšnjega stoletja, ustavilo pa se je v začetku 80-ih. Zadnji kovač Henrik je umrl leta 1984.

Danes v kovačiji občasno zakuri in podpiha ogenj njegov vnuk, Sandi Bončina, in si popravi katero od starih železnih orodij. Kovačija, ohranjeno kovaško orodje in postopek kovanja so predstavljeni v videofilmu. Poleg osnovne kovaške opreme – nakovala, kovaškega puhala (»šmitne«), vrtalnega stroja, primeža in korita je v kovačiji ohranjena še vrsta kladiv, klešč, nastavkov za nakovalo in železnih izdelkov – navadnih in delovnih podkev, klinov, žebljev idr. Predlagamo, da se ohranjeni predmeti popišejo in uredijo kot zbirka kovaškega orodja, delavnica pa odpre za javnost kot primer tradicionalne male kmečke kovačije v okviru večje samotne hribovske kmetije.

Kovačijo in postopek kovanja si je mogoče ogledati po vnaprejšnjem dogovoru z lastnikom Sandijem Bončino (gsm 031 392 903).

Spletne povezave

• The Jevaniš small farm blacksmith shop

Strokovne reference in viri

• Brate, T. 2005: Kovaška dediščina. Prešernov koledar. Ljubljana. [COBISS-ID 217303552]
• Pegam, A. 2009: Fužinarsko-kovaška pot. Železne niti 6, Zbornik Selške doline. Železniki. [COBISS-ID 256988416]
• Škofic, J. 2004: Narečno kovaško strokovno besedje in Slovenski lingvistični atlas. Annales, Series historia et sociologia Let. 14, št. 1, str. 179-194. Koper. [COBISS-ID 734163]

Opombe

Opis objekta dediščine je bil pripravljen v okviru SEE projekta SY_CULTour.

Avtor zapisa

Maja Topole (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Topole, M. 2012: Kovačija Jevaniš. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/466-kovacija-jevanis.