S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Politika zasebnosti

Triglavski ledenik

Uradna oznaka: Ostanki ledenika pod Triglavom
Sinonimi: Zeleni sneg
Triglavski ledenik je okrog hektar velika ledeniška zaplata, ostanek nekdaj obsežnejšega poledenelega sveta severovzhodno pod Triglavom (2864 m) v Julijskih Alpah.

Video vsebine

1

Opis

Za vse alpske ledenike so značilna podobna nihanja v zadnjih 400 letih. Po višku v začetku 17. stoletja so naslednjih 250 let ohranili podoben obseg s skromnimi spremembami. Večina vzhodnoalpskih ledenikov je dosegla naslednji višek med letoma 1770 in 1780 ter sredi 19. stoletja. Po letu 1920 je opazno njihovo stalno umikanje. Med posameznimi leti in desetletji so bile očitne le razlike v hitrosti umikanja ledenikov.

Krčenje Triglavskega ledenika se je začelo stopnjevati v devetdesetih letih 20. stoletja. Zaradi vse hitrejšega tanjšanja ledu so se sredi ledenika začele pojavljati posamezne skalne grbine, dokler leta 1992 ledenik ni razpadel na dva ločena dela. Krčenje, tanjšanje in razpadanje Triglavskega ledenika se nadaljuje, občasno in prehodno zastane le v letih z nadpovprečno najvišjo sezonsko skupno višino snežne odeje ((NSSVSO), ki jo beležijo spomladi. To se je med drugim zgodilo leta 2004, ko je bilo v začetku julija na tedanjih snegomerih pod ledenikom (zdaj so pri Triglavskem domu na Kredarici) še več kot 2 m snega. Snežna odeja se je obdržala do konca talilne dobe in ledenik ni pogledal izpod snega, zato meritve površine ledenika – dejansko merijo površino ledeniškega ledu in snega na/ob njem – niso bile smiselne. Na njegovem spodnjem delu se je sneg obdržal vse do konca poletja tudi leta 2005. Zato je bila izmerjena površina v tem letu večja kakor leta 2003.

Dosedanjo najmanjšo površino – 0,6 ha – so izmerili prvikrat že leta 2007, vnovič pa 2019. V letu 2008 je bil ledenik ob koncu talilne dobe še večinoma prekrit s snegom pretekle snežne sezone, izmerjena površina je bila zato večja od hektarja. Še bolj si je opomogel v letih 2009 in 2014. Prirast gre predvsem na račun dveh dvoletnih nadpovprečno snežnih sezon 2008/09–2009/10 in 2012/13–2013/14, med katerimi so se sprožili številni snežni plazovi, ki omogočajo obstoj ledenika z dodatnimi količinami snega. Ob koncu talilne dobe 2010, med katero je bila večina ledeniškega površja pod debelimi plastmi starega snega, je meril 2,5 ha. Podobno je bilo ob koncu talilne dobe leta 2014, ko je meril 3,6 ha. Upoštevati moramo, da je bil takratni prirast posledica večmetrskih plasti ledeniškega firna, to je dobro predelanega starega snega zadnje snežne sezone. Zaradi specifične geografske lege Triglavskega ledenika je sneg te vrste šele na začetku od več let pa do več desetletij dolge poti, da nastane iz njega najprej zelenkasti firnski led, zaradi katerega se ga je nekoč oprijelo danes že skorajda pozabljeno ime Zeleni sneg, in naposled morebiti tudi modrikasti oziroma pravi ledeniški led. Domneve, da ta zadnjih nekaj desetletij ne nastaja več, bomo potrditi ali ovrgli s pomočjo prihodnjih raziskav. Zaradi prevladujočega taljenja in s tem prisotnosti vode, je v zadnjih desetletjih led, ki sestavlja Triglavski ledenik, vse bolj podoben sivkastemu vodnemu ledu.

Trend prehodnega naraščanja je zaustavila talilna doba 2015, ko se je površina ledenika več kot prepolovila, saj je merila 1,7 ha. Še precej bolj je upadla njegova debelina, površina ledenika je bila spet konkavna. Intenzivno taljenje je odneslo ves firnski presežek, ki se je nabral v predhodnih letih, natančneje od začetka snežne sezone 2005/06 pa s presledki vse do konca snežne sezone 2013/14. Podpovprečno snežni sezoni sredi druge dekade tega stoletja ter tej sledeče tri najtoplejše talilne sezone 2017–2019 so povzročili nadaljnje intenzivno taljenje firna, ostanka več s snegom bogatih zim in s tem nadaljnje krčenje ter tanjšanje ledenika. Tudi precej nadpovprečno snežna sezona 2017/18, ki časovno sovpada z redilno dobo ledenika (november–april), ni zaustavila tega trenda. Leta 2019 smo s 5,6 °C zabeležili najtoplejšo povprečno temperaturo talilne sezone (maj–oktober) po letu 1955, odkar imamo na voljo podatke za Kredarico in s tem presegli rekordno znamko iz 2018. Med enajstimi najtoplejšimi talilnimi sezonami so leta tega stoletja oziroma po letu 2000; med prvimi sedmimi trojček 2017–2019 ter leti 2012 in 2015.

V letih 2017–2019 je bila površina ledenika, ki ga ob koncu talilne sezone večinoma ni več pokrival firn zadnje snežne sezone, spet manjša od hektarja. Največja debelina ledeniških plasti, skupaj s snegom na površju ledenika, ob koncu talilne dobe nikjer več ne presega 5 metrov. Ostala je samo še v kraško kotanjo ujeta zaplata ledeniškega ledu, ki je po specifični prostorninski gostoti vse bolj podoben vodnemu ledu. Ob izmeri leta 2020 sta se sredi ledenika še vedno pojavila dva »otoka« skalnatega površja. Ledeniški led, ki je bil ob koncu talilnih sezon 2020 in 2021 nerazkrit, je domnevno stabilen; krčenje in ponekod razpadanje ledenika, ki smo mu bili priča med letoma 2015–2019, se je upočasnilo.

Avgusta 2022 so bile izvedene zadnje georadarske meritve, ki so pokazale, da je prostornina ledeniškega ledu manjša od 2500 m3. Največja debelina je bila 5,5 metra, povprečna pa manj kot poldrugi meter.

Meritve ledenikov so odličen kazalnik podnebne spremenljivosti Slovenije, saj so ledeniške zaplate na jugovzhodnem obrobju Alp zelo občutljive na podnebne spremembe. Tudi Triglavski ledenik je zadnja desetletja na robu obstoj a in eden redkih neposrednih dokazov teh sprememb. Aktualno dogajanje na tem ledeniku v zadnjih letih kaže, da nismo več daleč od njegovega popolnega izginotja, saj so bile povprečne temperature zraka talilne sezone (maj–oktober) v letih 2022–2024 najtoplejše v 70-letnem primerjalnem opazovanem nizu 1955–2024, daleč podpovprečne ta tudi snežne razmere v redilni dobi (november–april). V zadnjih letih vztrajata tik pod severnim ostenjem Malega Triglava le še dve manjši ledeni zaplati nekdaj enotnega ledeniškega telesa, ki sta ob koncu vsakoletne talilne dobe v večji meri prekriti z gruščem. Večje količine tega so posledica čedalje bolj intenzivnega temperaturnega in zmrzalnega preperevanja kamnine, ki gradi ostenje. Če se bodo takšne temperaturne in snežne razmere in tovrstne posledice podnebnih sprememb nadaljevali, bosta tudi ti dve, zadnji zaplati ledu, ki še vztrajata na vrhu Triglavskih podov v naslednjih nekaj letih izginili.

Strokovne reference in viri

Avtor zapisa

Miha Pavšek (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Pavšek, M. 2010: Triglavski ledenik. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/449-triglavski-ledenik.