S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Politika zasebnosti

Triglavski ledenik

Uradna oznaka: Ostanki ledenika pod Triglavom
Sinonimi: Zeleni sneg
Triglavski ledenik je okrog hektar velika ledeniška zaplata, ostanek nekdaj obsežnejšega poledenelega sveta severovzhodno pod Triglavom (2864 m) v Julijskih Alpah.

Video vsebine

1

Opis

Za vse alpske ledenike so značilna podobna nihanja v zadnjih 400 letih. Po višku v začetku 17. stoletja so naslednjih 250 let ohranili podoben obseg s skromnimi spremembami. Večina vzhodnoalpskih ledenikov je dosegla naslednji višek med letoma 1770 in 1780 ter sredi 19. stoletja. Po letu 1920 je opazno njihovo stalno umikanje. Med posameznimi leti in desetletji so bile očitne le razlike v hitrosti umikanja ledenikov.

Krčenje Triglavskega ledenika se je začelo stopnjevati v devetdesetih letih 20. stoletja. Zaradi vse hitrejšega tanjšanja ledu so se sredi ledenika začele pojavljati posamezne skalne grbine, dokler leta 1992 ledenik ni razpadel na dva ločena dela. Krčenje, tanjšanje in razpadanje Triglavskega ledenika se nadaljuje, občasno in prehodno zastane le v letih z nadpovprečno najvišjo sezonsko skupno višino snežne odeje ((NSSVSO), ki jo beležijo spomladi. To se je med drugim zgodilo leta 2004, ko je bilo v začetku julija na tedanjih snegomerih pod ledenikom (zdaj so pri Triglavskem domu na Kredarici) še več kot 2 m snega. Snežna odeja se je obdržala do konca talilne dobe in ledenik ni pogledal izpod snega, zato meritve površine ledenika – dejansko merijo površino ledeniškega ledu in snega na/ob njem – niso bile smiselne. Na njegovem spodnjem delu se je sneg obdržal vse do konca poletja tudi leta 2005. Zato je bila izmerjena površina v tem letu večja kakor leta 2003.

Dosedanjo najmanjšo površino – 0,6 ha – so izmerili prvikrat že leta 2007, vnovič pa 2019. V letu 2008 je bil ledenik ob koncu talilne dobe še večinoma prekrit s snegom pretekle snežne sezone, izmerjena površina je bila zato večja od hektarja. Še bolj si je opomogel v letih 2009 in 2014. Prirast gre predvsem na račun dveh dvoletnih nadpovprečno snežnih sezon 2008/09–2009/10 in 2012/13–2013/14, med katerimi so se sprožili številni snežni plazovi, ki omogočajo obstoj ledenika z dodatnimi količinami snega. Ob koncu talilne dobe 2010, med katero je bila večina ledeniškega površja pod debelimi plastmi starega snega, je meril 2,5 ha. Podobno je bilo ob koncu talilne dobe leta 2014, ko je meril 3,6 ha. Upoštevati moramo, da je bil takratni prirast posledica večmetrskih plasti ledeniškega firna, to je dobro predelanega starega snega zadnje snežne sezone. Zaradi specifične geografske lege Triglavskega ledenika je sneg te vrste šele na začetku od več let pa do več desetletij dolge poti, da nastane iz njega najprej zelenkasti firnski led, zaradi katerega se ga je nekoč oprijelo danes že skorajda pozabljeno ime Zeleni sneg, in naposled morebiti tudi modrikasti oziroma pravi ledeniški led. Domneve, da ta zadnjih nekaj desetletij ne nastaja več, bomo potrditi ali ovrgli s pomočjo prihodnjih raziskav. Zaradi prevladujočega taljenja in s tem prisotnosti vode, je v zadnjih desetletjih led, ki sestavlja Triglavski ledenik, vse bolj podoben sivkastemu vodnemu ledu.

Septembra 2013 so bile izvedene zadnje georadarske meritve (13 prerezov dolžine 40–82 m v smeri SSV–JJZ), ki so pokazale, da je površina ledeniškega ledu 0,38 ha (skupaj s snegom na/ob njem 2,5 ha), njegova prostornina pa 7400 m3. Največja debelina je bila na nekaj mestih 5 metrov, povprečna pa 1,95 m. Skupaj s snegom na/ob njem je bila tedaj največja skupna debelina 8 metrov, pri čemer v povprečju nikjer ni presegala 3 metrov. Trend prehodnega naraščanja je zaustavila talilna doba 2015, ko se je površina ledenika več kot prepolovila, saj je merila 1,7 ha. Še precej bolj je upadla njegova debelina, površina ledenika je bila spet konkavna. Intenzivno taljenje je odneslo ves firnski presežek, ki se je nabral v predhodnih letih, natančneje od začetka snežne sezone 2005/06 pa s presledki vse do konca snežne sezone 2013/14. Podpovprečno snežni sezoni sredi druge dekade tega stoletja ter tej sledeče tri najtoplejše talilne sezone 2017–2019 so povzročili nadaljnje intenzivno taljenje firna, ostanka več s snegom bogatih zim in s tem nadaljnje krčenje ter tanjšanje ledenika. Tudi precej nadpovprečno snežna sezona 2017/18, ki časovno sovpada z redilno dobo ledenika (november–april), ni zaustavila tega trenda. Leta 2019 smo s 5,6 °C zabeležili najtoplejšo povprečno temperaturo talilne sezone (maj–oktober) po letu 1955, odkar imamo na voljo podatke za Kredarico in s tem presegli rekordno znamko iz 2018. Med enajstimi najtoplejšimi talilnimi sezonami so leta tega stoletja oziroma po letu 2000; med prvimi sedmimi trojček 2017–2019 ter leti 2012 in 2015.

V letih 2017–2019 je bila površina ledenika, ki ga ob koncu talilne sezone večinoma ni več pokrival firn zadnje snežne sezone, spet manjša od hektarja. Največja debelina ledeniških plasti, skupaj s snegom na površju ledenika, ob koncu talilne dobe nikjer več ne presega 5 metrov. Ostala je samo še v kraško kotanjo ujeta zaplata ledeniškega ledu, ki je po specifični prostorninski gostoti vse bolj podoben vodnemu ledu. Ob izmeri leta 2020 sta se sredi ledenika še vedno pojavila dva »otoka« skalnatega površja. Ledeniški led, ki je bil ob koncu talilnih sezon 2020 in 2021 nerazkrit, je domnevno stabilen; krčenje in ponekod razpadanje ledenika, ki smo mu bili priča med letoma 2015–2019, se je upočasnilo.

Ključni dejavniki za stanje Triglavskega ledenika ob zadnji redni izmeri ob koncu talilne sezone 2021 so: 1) Nadpovprečna najvišja sezonska skupna višina snežne odeje (NSSVSO) oziroma več snega in snežnih plazov, ki se odložijo na njegovem površju;
2) NSSVSO so zabeležili precej kasneje (konec maja) kot ponavadi oziroma v prvih dveh dekadah aprila;
3) Še vedno nadpovprečna temperatura zraka talilne dobe (maj–oktober) v letih 2020 in 2021 ni bila med najtoplejšimi kot v letih pred tem.

Natančna časovna opredelitev izginotja ledenika je nemogoča, saj ni moč dovolj natančno predvideti krajevnih podnebnih sprememb na območju Triglavskega ledenika, ki so posledica svetovnih podnebnih sprememb. V naslednjih letih in ob nadaljnjih, za nastanek ledenika neugodnih podnebnih razmerah, obstaja velika verjetnost, da se bo ledenik razkosal na več manjših delov, ki bodo postopoma izginili. Ob začetku meritev v sredini petdesetih let 20. stoletja je bilo talilno obdobje krajše od redilnega, v zadnjih desetletjih pa je ravno obratno. Prav zaradi povsem mejnih temperaturnih razmer in drugih, od tega odvisnih dejavnikov za rast in krčenje ledenika, imamo opravka z zelo krhkim ledeniškim ravnovesjem. Če bo segrevanje ozračja tudi v prihodnje podobno intenzivno, kot je bilo v zadnjih dveh desetletjih, bo ledenik sčasoma dokončno izginil.

Podatki iz bližnje meteorološke postaje na Kredarici kažejo, da ima povprečna temperatura talilne sezone precej veliko medletno spremenljivost, v kateri je prisoten značilen trend rasti, ki se ujema z opaženimi vzorci spreminjanja temperature tudi na drugih postajah v Alpah. Po dokaj ustaljenem povprečju v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je sledil minimum v sedemdesetih letih. Že na začetku osemdesetih let je začela temperatura v talilni sezoni naraščati, ta trend pa se je nadaljeval tudi v tem tisočletju. Primerjava šestih desetletnih nizov povprečne temperature talilne sezone (maj–oktober) med letoma 1961 in 2020 kaže prva dva večja temperaturna skoka: prvega v 80. letih. in drugega v začetku 21. stoletja (1,0 oz. 0,4 °C). Tudi povprečna temperatura talilne sezone zadnjega desetletnega niza (2011–2020), se je glede na predhodnega zvišala še za 0,5 °C. Najvišjo povprečno temperaturo talilne sezone med letoma 1955 in 2020 so s 5,6 °C zabeležili leta 2019 (kar za 0,4 °C višjo, kot izjemno toplega leta in tudi poletja 2003), najnižjo (1,7 °C) pa v letih 1972 in 1974. Povprečna temperatura zadnje talilne sezone (maj-oktober 2021) je bila s 4,4 °C tik nad dolgoletnim povprečjem (4,3 °C) za zadnje klimatološko obdobje (1991–2020); izstopala sta zlasti hladnejša prvi in zadnji mesec talilne sezone. Če se bodo v naslednjih letih ponovile za krčenje ledeniške površine ugodne razmere, ki smo jim bili priča v obdobju 1992–2007 ter v letih 2011, 2012, 2015 in 2016–2019, se bo ledenik krčil tudi v prihodnje. V tem primeru se lahko zgodi, da bo ledenik v celoti izginil, kar mu je pretilo že na začetku tega tisočletja. Prav zaradi tega bo Triglavski ledenik tudi v prihodnje izjemno pomemben in eden redkih neposrednih kazalcev podnebnih sprememb pred domačim pragom. Podobna gibanja so značilna za vse alpske ledenike.

Največje izgube mase so bile v obdobju 1946–2020 zabeležene tudi na drugih evropskih ledenikih. Vzrok razlik v hitrosti sprememb so poleg spremenljivih vsakoletnih vremenskih dejavnikov tudi različna nadmorska višina, lega in velikost ledenikov. Od leta 1900 do danes je območje Alp po podatkih Evropske okoljske agencije izgubilo približno 50 % svoje mase ledu, kar je posledica predvsem povišanih poletnih temperatur. Nadaljnji umik ledenikov je previden tudi do konca 21. stoletja. Po zmerno optimističnem scenariju izpustov naj bi se obseg evropskih ledenikov do leta 2100 glede na leto 2006 zmanjšal za 22–84 %, po pesimističnem pa za 38–89 %. Največjo relativno izgubo prostornine lahko pričakujemo tudi v srednji Evropi.

Meritve ledenikov so odličen kazalnik podnebne spremenljivosti Slovenije, saj so ledeniške zaplate na jugovzhodnem obrobju Alp zelo občutljive na podnebne spremembe. Tudi Triglavski ledenik je zadnja desetletja na robu obstoja in eden redkih neposrednih dokazov teh sprememb. Vendarle pa aktualno dogajanje na tem ledeniku v zadnjem poldrugem desetletju postavlja pod vprašaj napovedi o njegovem skorajšnjem izginotju. Podnebne spremembe naj bi se kazale tudi v povečanju padavin v zimskem času, ko so na ledeniku padavine izključno v obliki snega. Zaradi vbokle oblike površja ledenika se obdrži sneg na ledeniku še pozno poleti. V zadnjih letih tudi še vse do konca talilne dobe, zato ni bil v tem času ledeniški led nikoli povsem razkrit, temveč le prekrit s firnom in snegom zadnje zime oziroma snežne sezone. Če se bodo takšne vremenske razmere nadaljevale in se bo količina zimskih padavin še povečevala, se bo ostanek Triglavskega ledenika, v sicer zelo majhnem obsegu, ohranil dalj časa, kot so napovedovali pred leti.

Strokovne reference in viri

Avtor zapisa

Miha Pavšek (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Pavšek, M. 2010: Triglavski ledenik. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/449-triglavski-ledenik.