Gregorjevo
Dodatne slike
Video vsebine
Lokacijski podatki
Poglej na:
Status
Objekt Gregorjevo pod evidenčno številko 2-00052 vodi Register žive kulturne dediščine
Vrednotenje dediščine: -
Ocena
Taksonomija o taksonomiji
Opis
Turistična prireditev, v katero se je preoblikovala nekdanja šega spuščanja gorečih predmetov, je ohranila prvotno lokacijo šege in čas spuščanja. 11. marca, ko se zmrači, otroci iz nabrežine nasproti Kulturnega centra Tržič spustijo »gregorčke« po Tržiški Bistrici.
Po najstarejših poročilih, ki jih imamo iz prve polovice 20. stoletja, so čevljarji po Tržiški Bistrici spustili goreče predmete, med njimi peharje in »cambohe«, v katere so dali oblance, ali pa umetelno izdelane hišice, v katerih so bile prižgane sveče. S tem so simbolično oznanili prihod pomladi in daljšanje svetlega dela dneva. Sv. Gregor je po starem julijanskem koledarju namreč godoval na prvi pomladni dan, torej 21. marca, a se je praznovanje njegovega godu z novim koledarjem v 16. stoletju preneslo na 12. marec. Med Tržičani in tudi širše na Slovenskem se je z leti utrdilo prepričanje, da gre za šego, ki je povezana z delom čevljarjev. Čevljarji se pri tej šegi v virih v Tržiču res najpogosteje omenjajo, ponekod drugod po Gorenjskem pa je bila to šega kovačev, železarjev in drugih obrtnikov. Ti so skupaj z otroki šego ohranili in razvili – po vodi so spustili luč, saj jim, kot priča izročilo, od sv. Gregorja do sv. Mihaela ni bilo več treba delati ob umetni svetlobi – torej ob luči, ki jim jo je dajala sveča, pozneje pa petrolejka.
Kot kažejo sledi v prostoru in novejša dognanja, bi lahko imela šega spuščanja luči po vodi predkrščanski izvor; povezana naj bi bila z darovanjem vodnim božanstvom. Predkrščanska verovanja je prekrila sodobnejša krščanska praksa, šege so se spreminjale, predkrščanski motivi so se sčasoma izgubili, najdemo jih le še v obrisih. Ti se kažejo v kurjenju kresa, vihtenju gorečih metel v obliki osmic in v »darovanju« luči vodi.
Poročilo iz leta 1926, objavljeno v Cerkvenem glasniku za Tržiško župnijo, pravi: »Na predvečer sv. Gregorja (12. marca) vidiš pri zgornjem bistriškem mostu dečke, ki spuščajo po vodi z lučicami razsvetljene papirnate hišice. Če jih vprašaš, kaj da počnejo, ti ne vedo odgovora. Je pač tako običajno. Drugače je bilo to pri naših pradedih. Čevljarji so namreč ta dan prenehali z delom pri luči, ki so ga morali opravljati skozi celo zimo. Naravno, da so se naveličali vleči dreto pri slabo brlečih leščerbah in zato so razposajenem, veselju sv. Gregoriju, njih rešitelju, zažigali na obrežju Bistrice slamnate kresove, vihteli v zraku baklje iz starih, v smoli namočenih metel in pošiljali v papirnatih hišicah in cerkvicah po vodi nepriljubljeno svečavo. Veselje je bilo tim večje, ker so mojstri po končanem slavju nagradili svoje pomočnike in vajence z dobro večerjico — ‚lihtpratel‘ imenovano.«
V zadnjih desetletjih se v pripravo prireditve, katere pomemben del predstavlja spuščanje »gregorčkov« po Tržiški Bistrici, aktivno vključujejo učenci tržiških osnovnih šol in vrtcev. Glavni organizator priredite, ki nosi naslov Vuč u vodo, je Turistično društvo Tržič.
Na predvečer sv. Gregorja so goreče predmete po vodi spuščali tudi v Kropi, Kamni Gorici, Železnikih in ponekod drugje na Gorenjskem (Bela, Šenčur, Voglje, Suha, Brnik, Cerklje).
Spletne povezave
Strokovne reference in viri
Opombe
Vuč u vodo, kakor se danes imenuje turistična prireditev, nadaljuje tradicijo spuščanja luči po vodi na predvečer godu sv. Gregorja. Ohranjena sta stara lokacija spuščanja gorečih predmetov po vodi ter dan populariziranja in predstavljanja te šege. Funkcija se je spremenila, kakor se spreminjajo tudi druge nadrobnosti, a prireditev vendarle ohranja spomin na zgodnejša pričevanja o šegi in njene temeljne značilnosti. Za ustrezen strokovni razvoj prireditve skrbi Tržiški muzej.
Avtor zapisa
Bojan Knific (Tržiški muzej)
Predlog citata
Knific, B. 2015: Gregorjevo. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/490-gregorjevo.
