Ragljanje za veliko noč v Tržiču

Opis

V Tržiču na Gorenjskem v drugi polovici velikega tedna, ko zvonovi v cerkvah utihnejo, po ulicah ob določenih urah hodijo fantje – ragljači, ki z ragljanjem naznanjajo čas za molitev. Tržiška župnijska cerkev Marijinega oznanjenja v zvoniku nima stolpne raglje; njeno vlogo so prevzeli fantje, ki ob določenih delih dneva obhodijo tržiške ulice. Začnejo pri župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja, gredo po poti Za Virjem, se spustijo do stolpnice, kjer prečkajo most čez Tržiško Bistrico. Pot nadaljujejo mimo občinske stavbe po Glavnem trgu do cerkve sv. Andreja, potem pa gredo po Partizanski ulici, zavijejo do Osnovne šole Tržič, kjer prek mosta ponovno prečkajo Tržiško Bistrico in se po Kosarski ulici vrnejo do župnijske cerkve. V času med obema svetovnima vojnama je obhod potekal po drugi poti. V tistem času se je ragljanja vsako leto udeležilo več deset otrok, po drugi svetovni vojni je bilo precej nezaželeno, v zadnji četrtini 20. stoletja pa v javnosti ponovno stopa v veljavo, čeprav je udeležba bistveno manjša, kot v času med obema svetovnima vojnama. Leta 2015 so ragljači uro oznanjali od četrtka do sobote. V četrtek so ragljali po večerni maši, ko zavežejo zvonove, v petek ob 7., 12. in 15. uri ter po večerni maši, v soboto ob 7., 12. in 15 uri, potem pa ne več, ker zvonove že odvežejo.

Raglje so v času med obema vojnama izdelovali tržiški mizarji, nekaj replik starih ragelj je pred leti za Tržiško turistično društvo in tržiško župnijsko cerkev izdelal Jernej Kosmač. Raglje so se med seboj razlikovale – imeli so male otroške raglje, raglje na križ, raglje na kladivca, posebnost predstavlja raglja na vozičku. Večje raglje, ki so jih nosili otroci, so imele pritrjen jermen, da so si jo oprtali okoli vratu. Nekateri se še spominjajo raglje na vozičku, ki je bila glasnejša kot običajne raglje na kladivca, na križ ali otroške raglje. Raglja na »kvadučke« je imela obliko zaboja. Po pripovedovanju so bile te raglje precej večje od običajnih ročnih, zato so jih postavili na manjši voziček. Pritrdili so jih tako, da je bila ročica za poganjanje dostopna s strani. Dva sta vlekla spredaj za ročaj, eden od fantov je zadaj porival voziček, ob njem pa je fantič poganjal ragljo s posebnim ročajem. Viktor Kragl v Zgodovinskih drobcih župnije Tržič leta 1936 piše, da so četo ragljačev vodili cerkveni strežniki. Zelo zgodnji so bili na veliki petek in na veliko soboto, ko so s prvim obhodom naznanili dan že pred četrto uro zjutraj. Otroke so po obhodu pogostili s češminovo vodo in velikim kosom kruha.

Ragljači svoja vretena vrtijo v določenem taktu, in sicer na čelu kolone stojijo tisti, ki začnejo vrteti vreteno v jasnem ritmu (četrtinka, četrtinka, osminka, osminka, četrtinka). Za vsako dobo vreteno enkrat zavrtijo. Ragljači, ki hodijo zadaj, odgovarjajo z enakim ritmičnim obrazcem.

Avtor zapisa

Bojan Knific (Tržiški muzej)

Predlog citata

Knific, B. 2015: Ragljanje za veliko noč v Tržiču. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/492-ragljanje-za-veliko-noc-v-trzicu.