Vilenica

Opis

Vilenica je kraška jama na na Krasu. Njen razmeroma strm vhod se odpira ob vznožju Taborskega gričevja (Stari Tabor, 603 m), na robu zakraselega, uravnanega, tipičnega kraškega sveta na krednih apnencih, med Lokvijo in Lipico. Obokan vhod v jamo se odpira na dnu majhne udorne vrtače, od koder vodi razmeroma strm in velik jamski rov, dolg 841 m, do globine 190 m. Približno do polovice poteka proti jugovzhodu, nato se obrne proti severozahodu. Rov je ponekod ožji. Marsikje so zožitve zaradi obilno odložene sige najrazličnejših oblik, od stalaktitov do velikih sigovih zaves, sigovih kop in sigovih stebrov, visokih do 10 m. Največji stalagmit je visok 22 m. Štiri širše dele rova oziroma razširitve za ožinami so jamarji poimenovali dvorane. Jamo je najbrž izdelala tekoča voda, morda je bila ponor kakega (občasnega) potoka, ki je v podnebnih in površinskih razmerah, drugačnih od današnjih, tekel s Taborskega gričevja. Domačini jamo poznajo že od nekdaj; vanjo so se v letih 1470–1560 zatekali pred turškimi roparskimi pohodi. Leta 1622 je lastnica zemljišča in jame postala plemenita rodbina Petač (Petazzi, Petazi). Po navedbah v literaturi je grof Petač leta 1633 pričel dohodke od vstopnine v jamo deliti z lokavsko cerkvijo, leta 1660 pa je jamo obiskal cesar Leopold I. Da je bila jama takrat dobro znana, potrjuje obisk direktorja cesarskega kabineta raritet J. A. Nagla leta 1748. Naglovemu rokopisnemu opisu potovanja po Kranjskem je priložen tudi tloris Vilenice in nekaj grafičnih upodobitev. Tridimenzionalni fantazijski načrt Vilenice je tudi v Mollovi zbirki iz leta 1752. V sedemdesetih letih 18. stoletja je jamo obiskal (in objavil opis obiska) B. Hacquet, leta 1777 pa A. Fortis. Jamo so pogosto obiskovali tudi potniki in člani posadk z ladij, ki so se ustavile v Trstu. Leta 1809 je grof Petač jamo odstopil lokavski cerkvi. Leta 1812 je slikar Fendi narisal oljno sliko z motivom iz Vilenice, prvo umetniško sliko kake jame. Prvi tiskani opis jame je izšel leta 1823 (Agapito). Za premagovanje stopenj v jami so sprva namestili lestvene drogove (zasekana debla), sčasoma pa so uredili prave poti in stopnice. V letih 1828–1830 so prebili prehod v zadnjo, Vilinsko dvorano. Prvi obiskovalci so si svetili z baklami, ki so jih priskrbeli v Lokvi. Kasneje so uporabljali sveče, magnezijev trak in acetilen, v osemdesetih letih 20. stoletja pa je bila jama električno osvetljena, najprej s pomočjo agregata. Med letoma 1821 in 1884 so se obiskovalci vpisovali v knjigo obiskovalcev.Sčasoma se je začela čutiti konkurenca Postojnske jame (odprtje notranjih delov za turizem leta 1819) in Škocjanskih jam. Po letu 1857 so obiskovalci prihajali predvsem z vlakom, zato je v Vilenico, nekoliko odmaknjeno od železnice, prihajalo vedno manj obiskovalcev. Že za časa Petačev so pričeli v jami prirejati jamska praznovanja, plese in veselice. Zadnji ples je bil leta 1841, zadnji jamski praznik pa leta 1895, ko so jamo razsvetlili s 1600 svečami. Tradicionalne veselice so domačini prirejali do leta 1920, ko so jih oblasti prepovedale. Pod italijansko okupacijo je do leta 1943 za obisk skrbela speleološka sekcija tržaške C.A.I. (Club Alpino Italiano). Leta 1947 je bila ustanovljena domača jamarska skupina, ki je Vilenico leta 1962 ponovno odprla za turizem. Od leta 1980 potekajo v njej literarni večeri, ki so leta 1986 prerasli v mednarodna srečanja.

Spletne povezave

• Vilenica

Strokovne reference in viri

• Faraone, E. 1991: Agli Albori del turismo speleologico Triestino – La Grotta Vileniza di Corgnale. Simposio internazionale sulla Protostoria della Speleologia. Cità di Castello. Cità di Castello.
• Gams, I. 1984: Nastanek Vilenice v luči geomorfološkega razvoja Sežanskega krasa. Sežanski kras.. Sežana. [COBISS-ID 17592365]
• Nagel, J. A. 1748: Beschreibung deren auf aller höchsten Befehl Ihr. Röm. Kaiserlichen Maest. Francisci I untersuchen, in dem Herzogtum Crain befindlichen Seltenheiten der Natur (rokopis), National Bibliothek. Wien.
• Puc, M. 2000: Vilenica: zgodovina in opis kraške jame.. Sežana.
• Rieger, Alb. 1861: La Grotta di Corgnale (4 ilustracije in načrt). Trieste.

Avtor zapisa

Andrej Kranjc (Inštitut za raziskovanje krasa, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Kranjc, A. 2010: Vilenica. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/85-vilenica.