Krka

Opis

Reka Krka spada med naše najdaljše kraške reke. Poznana je po znamenitih lehnjakovih tvorbah, ki jih v svojem koritu odlaga v obliki pragov in pregrad. Izvira v zahodnem delu Suhe krajine, v zatrepni dolini pri naselju Gradiček na nadmorski višini okoli 270 m. Po dobrih 90 km toka se v bližini Čateža izliva v Savo. Reka se na površini pojavi v več izvirih, ko podzemne vode iz jurskih apnencev pritečejo na manj prepusten triasni dolomit. Glavna izvira sta izvir Pod jamo ter izvir Poltarice, nekoliko nižje, pod vasjo Krka, pa sta še izvira Lipovka ter Podbukovski studenec.

Vodozbirno zaledje Krke je precej obsežno, saj zavzema več kot desetino ozemlja Slovenije. Vanjo se podzemno in deloma po površju stekajo vode s celotnega območja Suhe krajine, z Grosupeljskega in Radenskega polja, Dobrega polja, Ribniškega ter dela Kočevskega polja, Velikolaščanske pokrajine, Velike gore, Roga in Gorjancev. Del tega ozemlja je bifurkacijski, saj se ob nižjem in srednjem vodostaju odmaka v Krko, ob višjem vodostaju pa se del voda preliva v Kolpo. V spodnjem toku Krko napajajo tudi površinski pritoki s Krškega hribovja in Gorjancev. Velik del njenega rečnega sistema se v zgornjem toku nahaja pod površjem, zato je tam površinska rečna mreža izrazito nerazvejana, saj je edini površinski pritok povirnega dela reka Višnjica. Od večjih pritokov se v srednjem toku Krke pred Novim mestom vanjo izliva Prečna oziroma Temenica, v spodnjem toku pa Senuša.

Krka ima skromen strmec in počasen tok. Od izvira do izliva se spusti za vsega 125 m. Kmalu po izviru vstopi v kanjon, ki si ga je vrezala v staro široko dolinsko dno. Krka je edina reka pri nas, ki v strugi odlaga lehnjak. Lehnjakove tvorbe se v obliki pragov in pregrad pojavljajo na posameznih odsekih med Marinčo vasjo in Podgozdom pri Dvoru. Nižje jih najdemo še pred gradom Otočec ter pod Kostanjevico, a le v manjših količinah. Lehnjak je zgrajen iz CaCO₃ in je po kemični sestavi enak sigi, ki gradi kapnike, s tem da je luknjičast in zato znatno lažji. V dolini Krke ga imenujejo lahkovec ali lahki kamen. Nabira se pretežno na mahovih, ki iz vode odvzemajo CO₂, kar povzroči izločanje karbonatne raztopine. Na zgornji Krki so mlinarji in žagarji lehnjakove pragove ponekod uporabljali za jezove, kamen pa je veljal tudi za dober gradbeni material.

Reka Krka je življenjski prostor za številne rastlinske in živalske vrste. Posebej pomembni so kraški izviri, v katerih najdemo endemične mehkužce, kot so: Sadleriana robici, Sadleriana schmidti, Kerkia kusceri, Paladilhiopsis kostanjevicae, Marstoniopsis croatica. Krka velja za eno izmed z ribami najbogatejših slovenskih rek. Velika vrstna pestrost je značilna tudi za dvoživke ter vodne in obvodne ptice. Celoten tok reke je uvrščen v evropsko omrežje Natura 2000 kot posebno območje pSCI Krka. V spodnjem toku je znameniti Krakovski gozd, največji ohranjeni nižinski gozd s prevladujočimi sestoji hrasta doba (Quercus robur) pri nas. Na odseku Krke pri Krakovskem gozdu se občasno pojavlja vidra (Lutra lutra), od leta 1998 pa tudi bober (Castor fiber).

Strokovne reference in viri

• Gams, I. 1962: Nekatere značilnosti Krke in njenih pritokov. Dolenjska zemlja in ljudje, 92–110. Novo mesto. [COBISS-ID 17893474]
• Gams, I. 2003: Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana. [COBISS-ID 214527488]
• Kolbezen, M. 1984: Transportni material reke Krke. Geografski vestnik, 56, 13–21. Ljubljana. [COBISS-ID 9531553]
• Novak, D. 1981: Od kod prihaja voda k izvirom Krke. Proteus, 43, 353–357. Ljubljana. [COBISS-ID 11187245]
• Rus Goljevšček, B. 1962: Vodni režim Krke. Dolenjska zemlja in ljudje, 111–115. Novo mesto.
• Skoberne, P., Peterlin, S. 1991: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. 2. del, osrednja Slovenija. Ljubljana. [COBISS-ID 424015]

Avtor zapisa

Tajan Trobec (Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Trobec, T. 2010: Krka. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/102-krka.