Mangart – vrh in sedlo

Opis

Na Mangartu so zaporedja mezozojskih kamnin najbolj popolna in nam odkrivajo zgodovino geoloških dogajanj od zgornjega triasa do krede. Ker so ta zaporedja zaradi skromne vegetacije in strmih skalnih sten lepo vidna, sodijo med najlepše in najbolj poučne stratigrafske objekte pri nas, celotno območje pa ima status naravne geološke vrednote državnega pomena.

Ozemlje sestavljata dve večji tektonski enoti. Mangartski enoti pripadata vrh Mangarta in ozemlje zahodno od koče. V to enoto je tektonsko ukleščena Travniška enota, ki ima obliko polegle gube in poteka v smeri sever-jug čez vrh Travnika. Po stratigrafskem zaporedju se ti dve enoti močno razlikujeta.

Kompletno zaporedje Travniške enote od spodnje jure do začetka krede je najlepše odkrito na grebenu med Rateškim Malim Mangartom in Mangartskim sedlom. Na profilu si sledijo: debeloplastoviti svetli apnenci, rdečkasti tankoplastoviti apnenci z redkimi amoniti, črni glinavci z vmesnimi plastmi kremeničnih apnencev, apnenci v menjavanju z roženci in rdečkasti apnenci z gomolji roženca. Po sedimentih teksturah in fosilih v kamninah sklepamo, da so se svetli apnenci na bazi profila odložili v plitvem, vse druge kamnine pa v globljem morju, ki ga imenujemo Bovški jarek. V kremeničnih apnencih in rožencih so pogosti fosilni ostanki radiolarijev - planktonskih enoceličarjev s kremeničnimi skeleti, s katerimi so plasti natančno datirane.

Referenčni profil Mangartske tektonske enote je odkrit ob markirani Slovenski poti v zahodnem pobočju Mangarta, ki je v glavnem zgrajen iz masivnega triasnega apnenca. Profil sestavljajo kredni (albijski) apnenci, roženci in laporji. V podlagi profila so blokovne breče, sestavljene iz kosov masivnega apnenca, redkih manjših kosov rdečega apnenca in rdeče apnenčeve osnove, v kateri so zgornjejurski globljemorski fosili. Podobne breče so odkrite ob cesti, ki pelje od koče proti Mangartskemu sedlu. Na tej lokaliteti takoj nad brečo ležijo zgornjekredni rdeči apnenci s planktonskimi foraminiferami (rod Globotruncana). Ker imajo na obeh lokalitetah blokovne breče zelo omejen obseg in so lateralno v kontaktu z masivnim apnencem, sklepamo, da so se odložile v podmorskih razpokah. Zapolnitve takih razpok se imenujejo neptunski dajki. Za Mangartsko tektonsko enoto je torej značilno, da je med masivnim plitvovodnim apnencem in globljemorskim zaporedjem rožencev in laporjev ali rdečih apnencev dolga stratigrafska vrzel, ki obsega večji del jure in še del krede. Take vrzeli so značilne za dvignjene podmorske planote, s katerih močni podvodni tokovi sproti odnašajo nesprijet material. Jurskih sedimentov je bilo zato zelo malo, pa še tiste je v spodnji kredi odnesla erozija, tako da so se večinoma ohranili le kot preloženi kosi v brečah. Jursko podmorsko planoto imenujemo Julijski prag. Normalno stratigrafsko zaporedje te planote je odkrito v Dolini Triglavskih jezer, kjer se lepo vidi, da je skupna debelina srednje in zgornjejurskih globljemorskih apnenecev zelo majhna, saj nikjer ne presega 20 metrov.

Sedimentacijski prostor je v juri in kredi, preden se je ozemlje skrčilo zaradi narivanja, zavzemal precej večjo površino. S primerjavo med različnimi stratigrafskimi zaporedji smo rekonstruirali geološko zgodovino tega prostora. V zgornjem triasu in v spodnjem delu spodnje jure je bilo ozemlje enotna karbonatna platforma, to je plitvo morje, v katerem so se odlagale velike količine apnenca. V zgornjem delu spodnje jure in v srednji juri se je morsko dno ob prelomih pogrezalo. Nekateri deli so se pogrezali hitreje in so bili v srednji juri globoki vsaj nekaj sto, lahko pa tudi 1000 metrov ali več. Drugi deli so zaostajali, pogreznili so se sicer v večje globine, vendar so bili topografsko višji kot globoki jarki, ki so jih obdajali. Tako sta se oblikovala Bovški jarek in podmorska planota Julijskega praga. Na koncu jure ali v spodnji kredi so zaradi ponovnega razlamljanja robovi podmorske planote razpokali, globoke razpoke pa so zapolnili veliki odlomljeni kosi okolnih kamnin. Ker so se v globljih jarkih odložile znatne količine sedimentov in ker se je verjetno podmorska planota v spodnji kredi dodatno pogreznila, je bil v zgornji kredi celoten prostor relativno enotno globljemorsko dno brez izrazitih topografskih razlik.

Strokovne reference in viri

• Goričan, Š., Šmuc, A. 2004: Albian Radiolaria and Cretaceous stratigraphy of Mt. Mangart (Western Slovenia). Razpr. - Slov. akad. znan. umet., Razr. naravosl. vede 45-3, 29-49. Ljubljana. [COBISS-ID 23373101]
• Goričan, Š., Šmuc, A., Baumgartner, P.O. 2003: Toarcian Radiolaria from Mt. Mangart (Slovenian-Italian border) and their paleoecological implications. Marine Micropaleontology 49-3, 275-301. Amsterdam. [COBISS-ID 21386029]
• Črne, A.E., Šmuc, A., Skaberne, D. 2007: Jurassic neptunian dikes at Mt Mangart (Julian Alps, NW Slovenia). Facies 53-2, 249-265. Erlangen. [COBISS-ID 26557229]
• Šmuc, A. 2005: Jurassic and Cretaceous stratigraphy and sedimentary evolution of the Julian Alps, NW Slovenia. Ljubljana. [COBISS-ID 222315008]
• Šmuc, A., Goričan, Š. 2005: Jurassic sedimentary evolution of a carbonate platform into a deep-water basin, Mt. Mangart (Slovenian-Italian border). Rivista Italiana di Paleontologia e Stratigrafia 111-1, 45-70. Milano. [COBISS-ID 23852077]

Opombe

Zaenkrat je opisana samo geološka dediščina.

Avtor zapisa

Špela Goričan (Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Goričan, Š. 2010: Mangart – vrh in sedlo. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/118-mangart-vrh-in-sedlo.