Lončarstvo Štefan Zelko

Opis

Lončarstvo je bila poleg tkalstva najpomembnejša med obrtmi Prekmurja. Medtem ko je tkalstvo že izumrlo, pa je dejavnost lončarstva na robu preživetja. Lončarji so še, čeprav redki, Bojnec v Filovcih, Gomboc v Tešanovcih, Franc Zelko v Pečarovcih in Štefan Zelko v Lemerju, ki se je lončarstva priučil po očetovi in materini strani. Pripada tradiciji Zelkovih lončarjev iz Pečarovec, v kateri je lončarstvo živo že 130 let. Štefan Zelko kopa ilovico v Puconcih. Ilovico pripelje domov in jo zloži v zemeljak. Količino gline, ki jo potrebuje za oblikovanje lončevine, večkrat zmelje v stiskalnem stroju. Nato jo še ročno zbija skupaj, da iztisne zrak iz gline, in prevalja. Z vidika časa pomeni priprava gline polovico dela. Je pa izredno pomembna, ker je od nje odvisna kvaliteta končnega izdelka. Sledi oblikovanje izdelka na lončarskem vretenu (šajbi). Od velikosti izdelka je odvisno, kako veliko kepo (podlo) gline položi na šajbo. Običajno oblikuje na šajbi na nožni pogon. Pri oblikovanju notranjosti lončevine si pomaga s klobučevino (fülico), pri oblikovanju zunanjosti pa z z ultrapasom, da je posoda gladka. Ko ima izdelek želeno obliko (pisker (za vodo, vino), dugi lonec ali pisker (za mleko), tèpsija, sklejca, pütra, bidrača, krpnjača, motivnica, okrogla modla, láboška, solenka itd.) nanese nanj glineno barvo (grünt ) in ga okrasi (cikcak, valovnice, tudi z bolj zobčastimi črtami). Lončevina se najprej suši na zraku. Po treh, štirih urah sušenja se lončevini, ki potrebuje razne dodatke, doda še ročaj ali prečka za palec za vinski vrč itd. Takrat se Štefan Zelko tudi podpiše: z odtisom prsta konča spodnji del roča. Nato lončevino zloži v lončarsko peč za prvo ali biskvitno žganje. Naslednji dan zloži posodo iz peči in jo obriše. Naslednja stopnja v izdelavi lončene posode je glaziranje. Glaziranje je lahko oblivanje notranjosti in zunanjosti posode z zajemalko ali pa potapljanje manjših kosov posode v glazuro. Glazuro včasih krasijo tradicionalno našpricani vzorci z roko ali čopičem. Nato lončevino ponovno zloži v lončarsko peč. S hrastovimi poleni, ki jih enakomerno razporedi po peči, rahlo ogreje lončevino, potem jo žge z borovimi in smrekovimi drvmi. Po dnevu pa pol ali dveh zloži lončene izdelke iz peči.

Pri črni peki se peče lončevina le enkrat. Lončar po petih, šestih urah žganja, ko temperatura narase na 900 ali 950 stopinj Celzija, zapolni (zamaže) najprej luknjo na vrhu peči, nato zgornje luknje (sopije) v peči, da se žerjavica umiri. Potem naloži v peč smolnate borove (rdeči bor) korenine (smolen) in v peči se močno vžge. Nato tudi s pomočjo drugih rok v najkrajšem možnem času zadela ostale sopije - nikjer ne smejo uhajati ognjeni plameni. Dve, tri ure je treba skrbno bdeti nad žganjem in sproti zamazati z ilovico razpoke, ki se pojavijo zaradi izredno visokega pritiska v peči. Po dveh dneh je proces končan; lončeni izdelki so takrat že toliko hladni, da jih lahko zloži iz peči.

Štefan Zelko je eden najboljših slovenskih tradicionalnih lončarjev. Proces izdelave lončenega izdelka (od priprave ilovice do peke) je njegovo delo, vključno z izdelavo bazena za ilovico in gradnjo peči. Izdeluje tradicionalne lončarske izdelke na tradicionalnem lesenem kolovratu, ki ga je treba poganjati z nogo ali pa na sodobni električni različici. Njegovi lončarski izdelki so tradicionalno okrašeni in pobarvani. Je eden redkih, ki še obvlada že skoraj pozabljeno znanje: redukcijsko ali črno žganje. Mojster za črno žganje lončenih izdelkov zna kopasto peč tudi sam zgraditi. Tradicionalno črno peko žge trikrat, štirikrat na leto: v okviru lončarske šole za otroke v Števanovcih, v vasi Grad za otroke iz tamkajšnje OŠ in v Radovljici pri Magušarjevi hiši v okviru lončarske delavnice. Stopnja ogroženosti dediščine lončarjenja je zelo visoka. Tradicionalno lončarstvo lahko pritegne pozornost mlajših generacij prav z izobraževalnimi delavnicami in raziskovalnimi tabori. Privabi pa lahko tudi turiste, ki ne želijo lončarskega izdelka (ki ga lahko napolnimo s kmetijskimi pridelki) zgolj kupiti, temveč se želijo preskušati v lončarski obrti (doživljajski turizem).

Spletne povezave

• Franc Zelko s.p. lončarski izdelki
• Lončarska vas Filovci

Strokovne reference in viri

• Koletnik, M. 2007: Prekmurska gorička lončarska terminologija. Slavistična revija 55 (1/2): [303]–313. Ljubljana. [COBISS-ID 15471368]
• Novak, V. 1951: Lončarstvo v Prekmurju. Slovenski etnograf, 3-4: 111–131. Ljubljana. [COBISS-ID 5099059]
• Pšajd, J. 2009: HA, düša je bila umetniška: razstava in publikacija keramike goričkih lončarjev Hašaj iz zasebnih zbirk in zbirke Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.. Murska Sobota. [COBISS-ID 63140865]

Avtor zapisa

Vanja Huzjan

Predlog citata

Huzjan, V. 2010: Lončarstvo Štefan Zelko. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/14-loncarstvo-stefan-zelko.