Izdelovanje lesenih cevi
Dodatne slike
Video vsebine
Opis
Na redko poseljenem območju Gorenje Trebuše (in Vojskega), kjer prevladujejo manjši zaselki in samotne domačije, je vode v izobilju. Izdelava lesenih cevovodov je prebivalcem omogočila dovod vode v neposredno bližino domov in prispevala k izboljšanju življenjske ravni. Znanje vrtanja cevi in izdelovanja cevovodov se je na širšem območju Trebuše uveljavilo v 19. stoletju in bilo v uporabi do prvih let po drugi svetovni vojni. Izvor veščine ni znan, vendar se domneva, da so jo prinesli Trebušani, ki so odhajali drvarit na Tirolsko. Po dosedanjih raziskavah naj bi bilo na tem območju na prelomu iz 19. v 20. stoletje postavljenih med 15 in 20 takšnih cevovodov. Danes si je mogoče ogledati dva preostala: prvi je ob cesti med Dolenjo in Gorenjo Trebušo, drugi pa v vasi Drežnica. Oba sta namenjena javni rabi, na novo so ju postavili člani Turističnega etnološkega društva Trebuša.
Temeljno gradivo za izdelavo lesenega cevovoda je deblo črnega bora. Za izdelavo cevi je treba posekati od 10 do 20 cm debela in čim bolj ravna drevesa ter jih prenesti na kraj, predviden za cevovod. Njegovi izdelovalci posamezna debla položijo na posebej za ta namen izdelano podporno konstrukcijo tako, da je deblo v višini človekovega prsnega koša. Nato ga poravnajo in z verigo ter drugimi pripomočki pritrdijo na konstrukcijo tako, da se ne premika in ne vrti. Deblo nato izmerijo in odrežejo na mero, ki ustreza dolžini dveh svedrov. Na vsako stran debla namestijo še nosilca oz. drsnika za svedra, ki pomagata pri pravilni smeri in naklonu vrtanja. Vrtanje od 2,5 do 3 cm široke luknje poteka z obeh strani hkrati. Svedra merita med 170 in 220 cm, njuno rezilo pa je dolgo od 10 do 30 cm. Po pripovedovanju domačinov je bilo največ takih svedrov narejenih iz cevi pušk iz prve svetovne vojne, izdelali pa naj bi jih bili kovaški mojstri z Lokovca. Druga faza izdelava cevovoda je bilo spajanje posameznih cevi, kar so izvedli na dva načina. Po prvem so izvrtano cevno odprtino na eni strani debla z debelejšim svedrom povečali do globine 10–15 cm, drugo stran debla pa s sekiro (»melrinom«) ošpičili, da se je prilegala odprtini sosednje cevi. Oba dela so nato s posebnim lesenim kladivom (»b'tom«) zbili skupaj, mesto spoja pa nato po potrebi zamazali z glino. Za drugi način spajanja so uporabili posebej izdelane kovinske spojke, imenovane »prstani«, ki so imele nekaj centimetrov večji premer od izvrtane cevne odprtine. Spojko so s pomočjo dleta in kladiva do polovice nabili v les okrog izvrtane odprtine prve cevi in potem nanjo natančno nabili še drugo cev. Sestavljanje posameznih lesenih cevi v cevovod je potekalo na kraju, kjer je bil cevovod postavljen. Cevi so morali še primerno utrditi in vodovodna napeljava od studenca do hiše je bila končana. Cevovod se je pogosto končal v večjem lesenem koritu, ki je bilo izdolbeno iz debelejšega drevesnega debla.
Zamisel o oživitvi že skoraj pozabljenega znanja izdelave lesenega cevovoda se je med domačini porodila pred nekaj leti. Veščino izdelave lesenih cevi ohranja Turistično etnološko društvo Trebuša, ki je v ta namen poskrbelo za rekonstrukcijo starega orodja in veščino vrtanja lesenih cevi javno predstavlja na turistično-folklornih prireditvah.
Spletne povezave
Strokovne reference in viri
- Blazetič, N. 2001: Inovatorji lajšali življenje. Primorske novice 47 (12.6.2001). Koper.
- Mrak, D. 2008: Tam, kjer dren se rodi – od debla do cevi v Trebuši [Videoposnetek]. Studio EšF. Idrija.
- Podgornik, M. 2001: Lesene cevi za vodovod. Lipov list 7–8. Ljubljana.
Avtor zapisa
Valentin Černilogar (Turistično in etnološko društvo Trebuša)
Predlog citata
Černilogar, V. 2010: Izdelovanje lesenih cevi. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/444-izdelovanje-lesenih-cevi.
