Globočak – udornica

Opis

600 m jugozahodno od Velike Doline, oziroma vhoda v Škocjanske jame, leži udornica Globočak. Iz njenega vzhodnega dela so Italijani med svetovnima vojnama izkopali 120 m dolg predor do začetka Tihih jam Škocjanskega jamskega sistema. Danes skozenj vodi pot v turistični del Škocjanskih jam.

Regijski park Škocjanske jame leži na območju kontaktnega krasa, kjer vode z neprepustnega fliša pritekajo na prepustni apnenec. Tu se pojavljajo udornice kot izrazit kraški pojav, do katerega pride zaradi raztapljanja karbonatne kamninske podlage. Oblikujejo se večji rovi, ki nastajajo ob lezikah, drobnih razpokah med plastmi kamnine. Zaradi raztapljanja, drobljenja in odnašanja kamnin nastanejo jamski rovi, ob njihovem združevanju pa jamske dvorane. Zaradi korozije ter razpadanja kamnine ob straneh in pod stropom se dvorane večajo in nekatere se sčasoma ob porušitvi jamskega stropa odprejo na površje. Porušitev stropa pospešuje tudi mehanično preperevanja kamnine na površju. Na območju parka je dvanajst kraških globeli z značajem udornic, ki jim domačini pravijo doli. Na njihovem dnu nastajajo ravnice z rodovitno prstjo, njihova pobočja pa so porasla z različnimi tipi rastlinstva. Dno dola Globočak je široko 70 m. V njem se nahajajo njivske površine, sadovnjak in celo manjši nasad jelk.

Udornice so razvrščene v nizih, nastalih v različnih fazah ponikanja reke Reke. Udornice mlajšega nastanka prepoznamo po bolj strmih pobočjih, kar je posledica še vedno prisotnega procesa nastajanja ostenja in njegovega postopnega zajedanja v uravnano okolico, za udornice starejšega nastanka pa so značilna manj strma pobočja z melišči pod preostanki ostenij. Med razvojem udornice njene stene postopoma izginjajo, zato lahko s koeficientom sten, ki izraža razmerje med višinsko razliko najvišje točke in baze sten ter največjo globino, ugotovimo njeno razvojno stopnjo. Na podlagi tega koeficienta razlikujemo udorna brezna s koeficientom, večjim od 0,9, udornice s koeficentom od 0,05 do 0,90 in globoščake s koeficientom od 0,00 do 0,05. Razmerje med globino in premerom določa obliko udornice. Pri razmerju 1 : 10 je udornica skledaste oblike, pri razmerju 1 : 2 je lijakaste oblike, kadar pa je njena globina večja od premera, govorimo o vodnjakasti obliki. Dol Globočak je tipičen primer globoščaka brez ostenij (postopen prehod v okoliško raven). Je podolgovate oblike in po daljši osi v smeri od SVV proti JZZ meri 550 metrov, v smeri od severa proti jugu pa 400 metrov. Globočak velja med vsemi enojnimi udornicami v parku Škocjanske jame za najprostornejšo. Ima prostornino 4.831.000 kubičbih metrov. Po mnenju Gamsa je Globočak nastal nad obsežno jamo, kjer je bilo nekdaj sotočje Reke z brkinskimi potoki. Največja globina je 96,2 m, njegovo razmerje med globino in premerom pa znaša 1:5,5.

Spletne povezave

• Regijski park Škocjanske jame

Strokovne reference in viri

• Gams, I. 1967: Tiha jama v sistemu Škocjanskih jam. Proteus. 30, št. 6, str. 146-150.. Ljubljana. [COBISS-ID 7341101]
• Peric, B. 1999: Morfološke in metrične značilnosti udornic na območju Škocjanskega regijskega parka. diplomska naloga. Ljubljana. [COBISS-ID 9011042]
• Simić, M. 2000: Evidenca naravnih vrednot v Parku Škocjanske jame in njegovi neposredni okolici - Strokovne osnove za Program varstva in razvoja Regijskega parka Škocjanske jame. Elaborat. Ljubljana.

Avtor zapisa

Borut Peric (Park Škocjanske jame), Matjaž Hribar (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Peric, B.; Hribar, M. 2010: Globočak – udornica. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/146-globocak-udornica.