S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Politika zasebnosti

Sapendol

Uradna oznaka: Sapendol
Sapendol je velika udornica v zaledju Škocjanskih jam.

Opis

Udornica Sapendol leži 500 metrov severno od Male doline. Od vzhoda proti zahodu meri 300 metrov. Na severovzhodni strani je odprta proti Dolu, dolini občasnega potoka Prevala. Na jugozahodu jo od sosednje udornice Lisičine loči skalni greben. Tik pod njim se v pobočju udornice odpira vhod v Pečino v Sapendolu. Izračunana prostornina udornice je 2.456.000 kubičnih metrov. Udornice so izrazit kraški pojav, ki se prične z raztapljanjem karbonatne kamninske podlage. Oblikujejo se večji rovi, ki nastajajo ob lezikah, drobnih razpokah med plastmi kamnine. Zaradi raztapljanja, drobljenja in odnašanja kamnin nastanejo jamski rovi, ob njihovem združevanju pa jamske dvorane. Zaradi korozije ter razpadanja kamnine ob straneh in pod stropom se dvorane večajo in nekatere se sčasoma ob porušitvi jamskega stropa odprejo na površje. Porušitev stropa pospešuje tudi mehanično preperevanja kamnine na površju. Udornice so razvrščene v nizih, nastalih v različnih fazah ponikanja reke Reke. Udornice mlajšega nastanka prepoznamo po bolj strmih pobočjih, kar je posledica še vedno prisotnega procesa nastajanja ostenja in njegovega postopnega zajedanja v uravnano okolico, za udornice starejšega nastanka pa so značilna manj strma pobočja z melišči pod preostanki ostenij. Med razvojem udornice njene stene postopoma izginjajo, zato lahko s koeficientom sten, ki izraža razmerje med višinsko razliko najvišje točke in baze sten ter največjo globino, ugotovimo njeno razvojno stopnjo. Na podlagi tega koeficienta razlikujemo udorna brezna s koeficientom, večjim od 0,9, udornice s koeficentom od 0,05 do 0,90 in globoščake s koeficientom od 0,00 do 0,05. Razmerje med globino in premerom določa obliko udornice. Pri razmerju 1 : 10 je udornica skledaste oblike, pri razmerju 1 : 2 je lijakaste oblike, kadar pa je njena globina večja od premera, govorimo o vodnjakasti obliki.

Pod prepadnimi južnimi pobočji so fosilna melišča, na katerih uspevajo mahovi, kamnokreč in avrikelj (Primula auricula), ki je ledenodobni preostanek. Na dnu udornice so antropogene terase. Dno udornice so nekoč redno kosili, na njem je ohranjen tudi star sadovnjak.

Strokovne reference in viri

  • Debevec, A., Kranjc, A., Krek, A., Krek, Z., Mihevc, A., Peric, B., Slapnik, R., Turk, P., Zorman, T. 2002: Park Škocjanske jame. Škocjan. [COBISS-ID 120542720]
  • Peric, B. 1999: Morfološke in metrične značilnosti udornic na območju Škocjanskega regijskega parka, Ljubljana. diplomska naloga. Ljubljana. [COBISS-ID 9011042]
  • Simić, M. 2000: Evidenca naravnih vrednot v Parku Škocjanske jame in njegovi neposredni okolici - Strokovne osnove za Program varstva in razvoja Regijskega parka Škocjanske jame. Elaborat. Ljubljana.

Avtor zapisa

Borut Peric (Park Škocjanske jame), Matjaž Hribar (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Peric, B.; Hribar, M. 2010: Sapendol. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/151-sapendol.

Komentiraj