Podpeč – nahajališče fosilov

Opis

Kamnolom v Podpeči se nahaja približno 10 km jugozahodno od Ljubljane na obrobju Ljubljanskega barja. V njem so lepo odkrite plasti spodnjejurskega litiotidnega apnenca, ki potekajo v smeri vzhod-zahod in skoraj navpično vpadajo proti jugu. Kamnolom seka več prelomov, ob katerih so posamezne grude drsele ena ob drugi. Tako so nastale velike zglajene prelomne ploskve.

Litiotidni apnenec je nastal iz sedimentov, ki so se pred okoli 185 milijoni let usedali v plitvem morju Dinarske karbonatne platforme. Ime je dobil po litiotidnih školjkah, ki so ena naših najbolj zanimivih in pomembnih fosilnih skupin. Horizont z značilnimi školjkami najdemo marsikje na področju južne Slovenije, kjer izdanjajo plasti spodnjejurske starosti, vendar pa nikjer ni odkrit v celoti in takšni debelini kot prav v Podpeškem kamnolomu. Plasti litiotidnega horizonta so tukaj debele skoraj 80 metrov. Značilnosti kamnin v različnih plasteh in njihova fosilna vsebina geologom omogočajo rekonstruirati nekdanje okolje in paleogeografske povezave z drugimi deli sveta.

Litiotidne školjke so v zgornjem delu spodnje jure, to je v pliensbachiju in toarciju, množično poselile obsežne, med seboj povezane plitvomorske predele zahodnega in južnega obrobja Tetide ter se prek plitvomorskega koridorja med današnjo Severno in Južno Ameriko razširile tudi vzdolž vzhodnega roba današnjega Pacifika. Tako lahko danes isto vrsto litiotidnih školjk kot v Podpeči najdemo tudi na otoku Timor v Indoneziji ali pa na primer v Nevadi in Čilu. Na karbonatnih platformah teh področij so v tropskem pasu ali pod vplivom toplih oceanskih tokov vladale zelo podobne paleoekološke razmere. Tudi področje današnje Slovenije se je takrat nahajalo v južnejših geografskih širinah.

Litiotidne školjke so uspevale v bolj ali manj zatišnih predelih plitvih lagun, kjer se je na morskem dnu hitro kopičilo karbonatno blato, v katerem je bilo le malo kisika. Takšno okolje je bilo negostoljubno za večino organizmov, litiotidne školjke pa so bile nanj povsem prilagojene. Živele so v pokončnem položaju, z večjim delom lupine nepremično zasidrane v blatu in trdno oprte na svoje sosede. Na stotine primerkov iste vrste je ustvarjalo prave podmorske trate. Bivalni del školjke je bil v primerjavi s celotno velikostjo zelo majhen; zavzemal je le zgornji konec lupine, ki je moral vseskozi ostajati nad nivojem okoliškega substrata. Da jih blato ne bi pokopalo, so litiotidne školjke rastle navzgor, enakomerno hitro vse življenje. Njihove lupine so močno sploščene, zelo variabilne in izrazito razpotegnjene v višino; merijo pa lahko do tričetrt metra.

V Podpeškem kamnolomu lahko naštejemo več kot 15 posameznih plasti z litiotidnimi školjkami, ki so debele od 10 do 150 cm. Njihova skupna debelina bi znašala okoli 12 m, vendar so vmes tudi plasti brez školjk, ki kažejo, da je bila rast školjk pogosto prekinjena. V zgornjem delu profila litiotidne školjke nenadoma izginejo. Njihova cvetoča doba je bila razmeroma kratka; trajala je le nekaj milijonov let, saj tako visoko specializirani organizmi niso mogli preživeli globalnih sprememb v okolju.

Plasti z litiotidnimi školjkami večinoma sestavlja temno siv do črn mikritni apnenec, ki je nastal iz lagunskega blata. Školjčne lupine običajno ležijo vzporedno s plastnatostjo. V navpičnem, to je življenjskem, položaju so se ohranile le redko. Zanimivo je, da je v plasteh z litiotidnimi školjkami biodiverziteta zelo nizka. Vmesne plasti brez školjk pa večinoma sestavlja apnenec, ki je poln zaobljenega drobirja, predvsem odlomkov hišic različnih organizmov, ki so jih pogosto obraščale modrozelene cepljivke. V južnem delu kamnoloma najdemo oolitni apnenec, ki ga sestavljajo ooidi – drobne, koncentrično zgrajene kroglice. Nastajale so v toplih plitvinah na prehodu v globlje morje Slovenskega bazen, ki se je nekoč razprostiralo čez osrednjo Slovenijo. Presežek kalcijevega karbonata se je izločal okoli zrnc, ki so se vrtinčila v razburkani vodi. Iz njih so nastajale prave peščene sipine, tako kot še danes na Bahamih. Močnejši tokovi so včasih prestopili te pregrade in pridrli v laguno, sprali karbonatno blato in tako zmotili rast školjk, za njimi pa so nastajale naplavine omenjenih sedimentov. Nekatera področja južne Slovenije so občasno tudi okopnela. V zahodnem delu kamnoloma, za novo halo lahko vidimo fosilna tla: gomoljasto preperela površina na spodnji strani nekaterih lapornatih plasti je prekrita z vijolično-rjavo skorjo, ki je produkt nekdanjega preperevanja.

Podpeč je že več kot 100 let znana kot svetovno pomembno najdišče različnih fosilov.

Med litiotidne školjke prištevamo naslednje vrste: Lithiotis problematica, Cochlearites loppianus in Lithiperna scutata. Vse tri najdemo tudi v Podpeči. Čeprav spadajo v različne družine, jih zaradi podobne oblike združujemo pod skupnim izrazom litiotidne školjke. Tu gre za tipičen primer konvergence zaradi podobnega načina življenja v zelo specifičnem okolju.

V Podpeči prevladuje vrsta Lithioperna scutata. V zahodnem delu kamnoloma lahko posamezne primerke te vrste izluščimo iz mehkejših lapornatih plasti. V njih so školjke nagnetene kot črepinje, z zelo malo vmesnega veziva. Še posebej zanimiva pa je vrsta Lithiotis problematica, ki so jo v severni Italiji odkrili že pred več kot 250 leti in jo sprva opisali kot rastlinske ostanke. Rodovno ime Lithiotis, kar pomeni "kamnito uho", je ta nenavadna školjka dobila po značilnih prečnih presekih, vrstno ime problematica pa odraža začudenje prvih raziskovalcev nad njeno obliko, ki v resnici prav nič ne spominja na današnje školjke in ki še danes ni povsem pojasnjena.

Poleg litiotidnih školjk so pogoste klapavice (Mytilidae) in megalodontidne školjke, ki jih prepoznamo po srčastih presekih. Opazujemo jih lahko v vzhodnem delu kamnoloma, ob starem skladišču za razstrelivo. Med njimi je bila najdena vrsta Pachyrisma (Pachymegalodon) chamaeforme. Primerek te vrste iz Podpeči je že leta 1890 upodobil avstrijski paleontolog Tausch von Gloeckelsthurn v eni svojih znanstvenih razprav. Med školjkami je bilo v Podpeškem kamnolomu določenih tudi več vrst rodu Gervilleioperna in Opisoma.

Na zbrušenih ploščah podpeškega okrasnega kamna lahko občudujemo tudi velike polže, redke korale in brahiopode. Med slednjimi sta bili določeni dve vrsti: Terebratula rotzoana in T. renieri. Za srednji lias je poleg školjk najbolj značilna velika foraminifera Orbitopsella praecursor, ki je v nekaterih plasteh kamnotvorna. Zelo pogoste so tudi različne mikroforaminifere, med katerimi prevladuje rod Glomospira, in alge, posebej dazikladaceje.

Poleg tega, da je Podpeški kamnolom naravna znamenitost, ima tudi poseben zgodovinski in kulturni pomen. V njem so lomili kamen že Rimljani in ga uporabili za gradnjo starodavne Emone. Strugo Ljubljanice so prav zato preusmerili in speljali mimo Podpeškega kamnoloma, da so kamen s čolni lahko vozili v Emono. Od srednjega veka naprej so v podpeškem kamnolomu pridobili ogromne količine gradbenega in okrasnega kamna. Zdaj apnenca tu že 40 let ne lomijo več. Kamnolom je zaščiten kot naravna vrednota, manjši izkopi so namenjeni le za restavriranje objektov. V kamnolomu pa še vedno deluje podjetje Mineral, ki se ukvarja z brušenjem, obdelavo in prodajo od drugod pripeljanega naravnega kamna.

Apnenec iz Podpeškega kamnoloma, imenovan tudi "podpečan", velja za enega naših najlepših okrasnih kamnov in po vsej Sloveniji krasi različne stavbe in spomenike. Prepoznamo ga po dolgih, belih presekih litiotidnih školjk v temno sivem do črnem kamnu. Zelo rad ga je uporabljal tudi arhitekt Jože Plečnik. Podpeški kamen lahko občudujemo v Narodni in univerzitetni knjižnici, v preddverju ljubljanskega Nebotočnika, v zgradbi Slovenskega parlamenta, na Magistratu in še marsikje.

Strokovne reference in viri

• Buser, S., Debeljak, I. 2009: Spodnjejurske plasti s školjkami v južni Sloveniji (Lower Jurassic beds with bivalves in south Slovenia).. Geologija 37/38, 23-62. Ljubljana. [COBISS-ID 216661]
• Debeljak, I., Buser, S. 1998: Litiotidne školjke v Sloveniji in njihov način življenja (Lithiotid bivalves in Slovenia and their mode of life). Geologija, 40,11-64. Ljubljana. [COBISS-ID 450133]
• Ramovš, A. 2000: Podpeški in črni ter pisani lesnobrdski apnenec skozi čas. Ljubljana. [COBISS-ID 108990976]

Avtor zapisa

Irena Debeljak (Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Debeljak, I. 2010: Podpeč – nahajališče fosilov. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/174-podpec-nahajalisce-fosilov.