Izviri Iška Loka

Opis

Izviri Iška Loka ležijo severno od vasi Iška Loka in skupaj z izviri Mareke na Barju napajajo potok Loščica.

V 19. stoletju so bila barjanska okna številčnejša, bilo pa je tudi nekaj večjih, podobnih malim jezercem. Zaradi osuševanja Barja, črpališč pitne vode v Borovniškem in Iškem vršaju, pa tudi zaradi nekaterih sušnejših let, so številna izginila, saj so našteti vzroki povzročili znižanje gladine podzemne vode. Tako Brenčič (2008) piše, da danes pravih, nekaj metrov širokih barjanskih oken ni več, pač pa opazimo le manjša, predvsem na obrobju Iškega vršaja. Melik (1946) piše o številnih oknih vzdolž Iškega vršaja in na območju med Igom in Grmezom. Geister (1995) poroča, da so okna razvrščena v polkrogu ob zunanjem robu Iškega vršaja, od bližine Podkraja severozahodno do Tomišlja ter pod vasmi Brest, Matena, Iška Loka in Studenec. Brenčič (2008) navaja, da se izviri raztezajo vzdolž vršaja od Virja pri Podpeči v smeri proti vzhodu, do Strahomerskega kanala ter Jelševnika, ter do izvirov Retje 1 in Retje 2 pri Iški Loki, najbolj vzhoden pa je izvir severno od Iga, ob Ižanski cesti. Po Brenčiču (1993) poznamo dva temeljna tipa oken. Prvi tip so plitva, lečam (lužam) podobna okna, h drugemu tipu pa prištevamo okna z v globino segajočimi kanali. Kanali imajo premer od 0,4 do 1,5 m in zvečine vpadajo proti jugu. Brenčič (1993) tudi piše, da se okna pojavljajo v rojih v manjših depresijah, in ležijo v meljasto-glinastih sedimentih. Nastanek oken je po Brenčiču (1993) povezan z dvema plastema proda v podlagi, ki sta ločena vodonosnika. Prvi tip oken naj bi nastal ob meji izklinjanja zgornje vodonosne plasti, ki je blizu površja. Pri teh oknih ni opaziti nobenih kanalov in so praviloma zelo plitva. Najdemo jih pri Iški Loki, kjer izvira Loščica (Mareke na Barju, izviri Iška Loka). Pri drugem tipu oken naj bi voda izvirala iz spodnjega vodonosnika. Njihov odtočni količnik naj bi bil glede na prvi tip bolj konstanten. Voda v njih ima stalno letno temperaturo med 10,5 in 11o C. Da voda iz spodnjega vodonosnika lahko doseže površje, je posledica pritiska, pod katerim je voda v vodonosniku, ter nezveznosti v sedimentih kot na primer posledice prelomov, kar omogoča pot vodi navzgor skozi sicer slabo prepustne sedimente. Okna na območju Tomišeljskega morosta (Strahomerki okni, okni Jevšnik) so na primer na območju Mišjedolskega preloma in preloma Bistra. Ohranila so se predvsem okna z močnejšim dotokom. V normalnih vodnih letih lahko njihov skupen iztok dosega tudi nekaj kubičnih metrov na sekundo. O barjanski oknih se je v preteklosti spletlo več zgodb; najpogosteje so ljudje pripovedovali, da je na njihovih območjih živo blato ali živ pesek, ki naj bi marsikoga že vsrkala vase. Okna so običajno porasla z močvirskim rastlinjem, zlasti trsjem, bičjem ali grivniki. Po seznamu naravnih vrednot Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave so izviri Mareke na Barju označeni kot kraški izvir, vendar se nekateri hidrogeologi (Brenčič 2003) s takšno opredelitvijo barjanskih oken ne strinjajo.

Strokovne reference in viri

• Brenčič, M. 1993: Barjanska okna. Bilten: glasilo Jamarskega kluba Železničar 18, 14–15. Ljubljana. [COBISS-ID 852821]

Avtor zapisa

Matija Zorn (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Zorn, M. 2010: Izviri Iška Loka. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/205-izviri-iska-loka.