Gospodarsko razstavišče

Opis

Gospodarsko razstavišče se nahaja ob Dunajski cesti, severno od ljubljanske železniške postaje. Nastalo je na območju, kjer so bili nekoč opuščeno pokopališče sv. Krištofa, cerkev sv. Krištofa ter cerkev sv. Cirila in Metoda. Ljubljanski sejemski kompleks je skupaj z drugimi razstavišči, ki so v petdesetih letih z izdatnim finančnim vlaganjem rasli v povojni Jugoslaviji, odseval hitri povojni državni razvoj ter težnjo jugoslovanskih oblasti po gospodarskem sodelovanju s tujino. Prostori, ki so gostili in nenazadnje tudi tekmovali za sejemske, a tudi druge kulturne in športne prireditve, so ponujali odlične možnosti za inovativne arhitekturne rešitve ter preizkušanje novih tehnologij, materialov in konstrukcij. Tudi slovenski arhitekti tistega časa so se naslanjali na modernistični utilitarizem. Podjetje Ljubljanski velesejem je leta 1953 objavilo javni natečaj za izgradnjo kompleksa za razstavne namene. Gradnja se je pričela že leta 1954 po urbanistični skici arhitekta Branka Simčiča, pri čemer so v prvi fazi pozornost namenili predvsem adaptaciji že obstoječih zgradb. Ko je bilo Gospodarsko razstavišče izbrano za sedež sedmega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, pa se je izgradnja novih objektov in obnova starih izdatno pospešila. Takrat je bil zgrajen tudi za mnoge Ljubljančane še vedno – kljub več kot 45 metrom višine – precej neopazen večnamenski obelisk, ki je tudi spomenik kongresu ZKJ. Zaradi kongresa, ki je bil napovedan za april leta 1958, so postavili halo A s prizidkom, veliko in malo ploščad z vodnjakom ter kipom Urške in povodnega moža, jekleni paviljon, ki je bil zgrajen po načrtih Marka Šlajmera in so ga imenovali paviljon Litostroj, prizidek festivalne dvorane itd. Gospodarsko razstavišče danes sestavlja sedem dvoran. Najbolj konstrukcijsko dovršena je dvorana A, ki so jo skupaj z glavnim arhitektom Brankom Simčičem, načrtovali tudi njegovi sodelavci, med njimi tudi Milan Mihelič in Ilija Arnautović. Hala A, ki ji pravijo tudi Kupola, saj je zasnovana kot »češka čepica«, je bila zgrajena leta 1957 in velja za prvo zgradbo v nekdanji Jugoslaviji z lupinasto konstrukcijo brez vmesne podpore. Zanimive so bile tudi premične montažne tribune, ki jih je zasnoval Miloš Marinček in so jih izdelali v Litostroju. Te je bilo moč električno premikati in poljubno združevati, ob postavitvi Plečnikove razstave leta 1986 pa so jih trajno odstranili. Dvorana je sprva gostila tudi športne in kulturne prireditve, ki so se umaknile po izgradnji Hale Tivoli in Cankarjevega doma. Po njenem vzoru so nastajale tudi podobne dvorane na beograjskem in skopskem sejmišču. Dvorana A2 (t. i. Kocka) je največji prostor, namenjen različnim prireditvam, predvsem se v njej prirejajo koncerti. Dvorana B ali Marmorna dvorana je namenjena predvsem konferencam. Leta 2005 so to dvorano obnovili in pri tem upoštevali prvotne načrte avtorja Milana Miheliča. Tako so stavbo skušali približati prvotni podobi iz leta 1961, a so jo obenem tudi tehnološko posodobili. Zanimiva je tudi dvorana C, narejena prav tako po načrtih Milana Miheliča iz leta 1967. Ta je bila del osnovnega zazidalnega načrta, v katerem je predlagal razširitev razstavnih kapacitet in povezavo arhitekturno heterogenega kompleksa s serijo dežnikastih enot v posodobljeno celoto, ki bi omogočala večjo prilagodljivost samega razstavnega prostora. Te naj bi bilo mogoče poljubno sestavljati in v skladu s potrebami dograjevati v večje sklope. Zasnoval jih je kot gobaste konstrukcije v obliki osmerokotnih dežnikov, ki počivajo na železno-betonskem stebru. Od predvidenih šestindvajset so na koncu zgradili samo štiri. Miheličev načrt, ki izpričuje slovensko vpetost v takratne arhitekturne tokove, torej ni bil dokončno izveden. Pomemben del Gospodarskega razstavišča je tudi okrogli, delno zastekljeni paviljon E oziroma Jurček, ki je svoje ime dobil zaradi gobaste konstrukcije. Nastal je leta 1960 v pičlih petih mesecih na mestu, kjer je prej stala cerkev sv. Krištofa, in sicer po projektih Marka Šlajmerja, odprli pa so ga ob razstavi motornih vozil. Le dvorani A in C ter paviljon skupaj z obeliskom so spomeniško zaščitene. Zadnjo prenovo objektov so zaključili leta 2005. Gospodarsko razstavišče danes funkcionira kot sejemski in prireditveni prostor, v njem pa deluje podjetje, katerega dejavnosti so usmerjene v pripravo in izvedbo sejemskih prireditev, tekmovanj, razstav, družabnih dogodkov, strokovnih kongresov in seminarjev. V dvoranah se odvijajo številni dogodki, med drugim so tu decembra 2005 gostili tudi srečanje predstavnikov držav, ki so članice OVSE.

Spletne povezave

• Gospodarsko razstavišče (virtualni sprehodi po dvoranah)
• Razvezani jezik: prosti slovar žive slovenščine
• Gospodarsko razstavišče - Wikipedija
• Facebook skupina: Gospodarsko razstavišče

Strokovne reference in viri

• Bergant, U. 2007: Gospodarsko razstavišče. Elaborat. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana.
• Bernik, S. 1980: Arhitekt Milan Mihelič. Ljubljana. [COBISS-ID 8727553]
• Bernik, S. 2001: 20. stoletje : arhitektura od moderne do sodobne: vodnik po arhitekturi. Ljubljana. [COBISS-ID 114364160]
• Bernik, S. 2004: Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja. Ljubljana. [COBISS-ID 217541888]
• Hrausky, A., Koželj, J. 2002: Arhitekturni vodnik po Ljubljani: 100 izbranih stavb. Ljubljana. [COBISS-ID 114727424]
• Korošec, B. 1990: Ljubljana skozi stoletja: Mesto na načrtih, projektih in v stvarnosti. Ljubljana. [COBISS-ID 21723392]
• Slivnik, L., Kušar, J. 2006: Gospodarsko razstavišče. AR: Arhitektura, raziskave 1, 34-39.. Ljubljana. [COBISS-ID 1950084]

Avtor zapisa

Alenka Bartulovič (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Bartulovič, A. 2010: Gospodarsko razstavišče. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/209-gospodarsko-razstavisce.