Dolina Triglavskih jezer

Opis

Dolina Triglavskih jezer je močno zakrasela visokogorska alpska dolina med Bohinjem in Trento, z jezeri, ki so nastala v kotanjah z vododržnimi usedlinami. Najnižji del 8 km dolge doline je na 1300 m nadmorske višine, zgornji na 2000 m. Spodnji del Doline Triglavskih jezer se imenuje Lopučniška dolina in je od osrednjega dela ločen s strmo stopnjo. Dolina ni znana le po jezerih, temveč tudi po dobro razvitih kraških pojavih, fosilih, bujnem rastlinstvu in živalstvu ter povesti o Zlatorogu. Že v obdobju prvega razcveta planinstva na Slovenskem je veljala za enega najlepših predelov Julijskih Alp. K temu je pripomogla tudi ena najstarejših planinskih postojank v slovenskih gorah, postavljena ob Dvojnem jezeru. Dolino so že leta 1924 zavarovali kot Alpski varstveni park. Glede na namen zavarovanja ta letnica velja kot letnica ustanovitve prvega slovenskega narodnega parka. Ime Triglavski narodni park je bilo prvič uporabljeno leta 1926, čeprav je sam vrh Triglava zavarovano območje parka zaobjelo šele po njegovi razširitvi leta 1981. Dolina je tudi naravna vrednota državnega pomena.

Geomorfološki pomen: Dolina je izrazito asimetrična. Na vzhodni strani so prepadne stene grebena Tičaric, Kopice in Zelnaric, ki jih v spodnjem delu prekrivajo obsežna melišča, medtem ko se na zahodni strani škrapljasto površje, imenovano lašti, stopničasto dviga proti grebenu Lepega Špičja. V dolini najdemo veliko sledov poledenitve, od niza krnic pod Špičjem do številnih balvanov; delo ledeniške erozije so tudi jezerske globeli. Okrog Jezera v Ledvicah in Dvojnega jezera so dobro vidne gole, ledeniško obrušene skalne površine. Tu je ledenik odložil tudi veliko morenskega gradiva. V močno zakraseli dolini srečamo vse visokogorske kraške oblike. Med najobsežnejše tovrstne pojave spadajo gole stopničaste plošče, imenovane lašti. Trije med njimi imajo status naravne vrednote. Njihova razbrazdana površina je posledica kemičnega delovanja vode na apnenec. Nastajajo žlebiči in več metrov globoke škraplje, vrtače, kotliči, kraške mize, brezna – teh je v Dolini vsaj 150 – in drugi pojavi, ki so zaradi obilice padavin ter odsotnosti prsti in rastlinja zelo dobro vidni.

Geološki pomen: Strme stene, ki zapirajo vzhodno stran doline, predstavljajo čelo nariva, po vrhu Slatna (2077 m) imenovanega Slatenska plošča. Sestavljajo ga starejši karnijski (triasni) apnenci, ki so se z vzhoda narinili na mlajše jurske apnence. Slednji so značilne rdečkaste barve in slabo prepuščajo vodo. Pogosto so bogati s fosili, zlasti školjk in amonitov. Okamenelega amonita si najlažje ogledamo v skali, vzidani v vzhodni steni Koče pri Triglavskih jezerih. V jurskih apnencih so ponekod temne okroglaste lise oziroma mangan-železovi gomolji.

Hidrološki pomen: Slabše prepustni jurski apnenci z vložki laporja so na sicer kraškem površju omogočili nastanek jezer. Največkrat se omenja sedem jezer, pripravno število iz ljudskega izročila, čeprav je vodnih teles nekaj več. Stalnih vodotokov v dolini ni, čeprav se ponekod pojavljajo razmeroma izdatni kraški izviri; najbolj znan je Močivec, ki je zajet za potrebe vodne oskrbe planinske postojanke. Najbolj severno leži Jezero pod Vršacem, katerega vode odtekajo v dolino Soče in v Jadransko morje. Vode iz ostalih jezer se stekajo v Savo Bohinjko in naprej proti Črnemu morju. Najvišje ležeče od »Sedmerih« je Rjavo jezero, sledi mu Zeleno jezero. V osrednjem delu doline sta Jezero v Ledvicah in Dvojno jezero. Nad Komarčo je Črno jezero. Poleg naštetih sedmih jezer sta v dolini še dve večji, bolj ali manj stalni vodni telesi Mlaka v Laštah in Jezero pod Vršaki, nekaj pa je tudi manjših in nestalnih. Med posameznimi jezeri je dokazana neposredna podzemna povezava, spet druga so zunaj glavnega toka podzemne vode. Jezera predstavljajo samosvoje življenjsko okolje okrog 380 vrstam in podvrstam alg, višjim vodnim rastlinam, vodnim bolham, ceponožcem, alpskemu pupku (Triturus alpestris) ter drugim rastlinam in živalim.

Botanični pomen: Zaradi precejšnje višinske razlike med spodnjim in zgornjim delom doline se zvrstijo številni rastlinski pasovi. Med rastlinskimi vrstami so pogosto endemiti. V zgornjem delu doline je rastlinja malo, prevladujejo lišaji. Na meliščih vzbuja pozornost belocvetni julijski mak (Papaver julicum). Ob največjem Jezeru v Ledvicah je zaradi vode več rastlinstva. Značilno je rastlinstvo visokogorskih travišč, melišč in skalnih razpok. Okoli Dvojnega jezera uspevajo kranjska lilija (Lilium carniolicum), Hacquetov ušivec (Pedicularis hacquetii), rumeni svišč ali košutnik (Gentiana lutea) in druge rastlinske vrste. Melišče pod Štapcami je znano po redki rapontiki (Stemmacantha rhapontica). Zakrasele pode v zahodnem delu doline prerašča večinoma rušje (Pinus mugo). Drevesne vrste so omejene na smreko in macesen. Najvišji sestoji v dolini so v okolici Jezera v Ledvicah. V dolini Lopučnici prevladujejo gorski bukov gozd in toploljubne gabrove združbe.

Spletne povezave

• Dolina Triglavskih jezer - Wikipedija

Strokovne reference in viri

• Brancelj, A. (ur.) 2002: Visokogorska jezera v vzhodnem delu Julijskih Alp. Ljubljana. [COBISS-ID 119497728]
• Fabjan, I. (ur.) 1985: Triglavski narodni park – vodnik. Bled. [COBISS-ID 8408327]
• Skoberne, P. 1988: Sto naravnih znamenitosti Slovenije. Ljubljana. [COBISS-ID 7016448]
• Skoberne, P. 1993: Triglavski narodni park. Sprehodi v naravo. Ljubljana. [COBISS-ID 34612224]

Avtor zapisa

Bojan Erhartič (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Erhartič, B. 2010: Dolina Triglavskih jezer. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/26-dolina-triglavskih-jezer.