Cerkev sv. Martina v Laškem

Opis

Začetki gradnje nadžupnijske cerkve sv. Martina v Laškem segajo v drugo polovico 12., morda v 13. stoletje, s številnimi kasnejšimi prezidavami. Od prvotne zasnove sta ohranjena zvonik in glavna ladja, za katero so raziskave pokazale, da je imela prvotno raven strop. Pod masivnim kornim stolpom (zvonik) je bil kvadratni prezbiterij z glavnim oltarjem, kjer je še danes ohranjen križni obok z dvema diagonalnima rebroma, ki se v kotih naslanjata na kratke stebričke, ti pa na konzole. Takšen način gradnje je vplival tudi na zidavo drugih cerkva tedanje laške pražupnije in tvori tako imenovani arhitekturni slog »laška skupina«. Istočasno predstavlja cerkev sv. Martina najjužnejšo skupino cerkva s kornim stolpom ne le v Sloveniji temveč v vsej Evropi. Nov arhitekturni slog gradnje je v naše kraje prinesel Babenberžan Leopold VI. Slavni in se je prvič uporabil pri gradnji kartuzijanske cerkve v Jurkloštru.

Cerkvi sv. Martina v Laškem sta bili kasneje dozidani še dve nižji in krajši stranski ladji. Čas gradnje severne ladje ni znan, je pa nedvomno starejša od južne, pri kateri arhitekturni elementi in način gradnje nakazujejo zrelogotski slog in jo uvrščajo v 14. stoletje.

V 15. ali morda začetku 16. stoletja je bil na vzhodni strani zvonika prizidan visok prezbiterij z zunanjimi oporniki, zaradi česar je dobil zvonik sredinski položaj glede na cerkveno ladjo.

Pisni viri iz leta 1721 omenjajo dozidavo kapele ob južni strani prezbiterija, ki ji je petnajst let kasneje sledila še dozidava enake kapele na severni strani. Obe sta grajeni v baročnem slogu s kupolo na vrhu. S prizori iz življenja sv. Frančiška Ksaverija in ponazoritvami poslanstva Srca Jezusovega je kapeli poslikal Johannes Chrysostomus Vogl.

V cerkvi je postavljenih osem oltarjev. Glavnega so namestili v drugi polovici 18. stoletja in je posvečen sv. Martinu. V tleh cerkve so tri grobnice, vsaka v eni ladji. Po opustitvi pokopališča, ki je bilo okoli cerkve, so nekaj nagrobnih spomenikov prenesli v cerkev. Med njimi sta tu tudi nagrobnika Polydorja de Montagnana in družine Stich, ki sodita v čas službovanja Primoža Trubarja v Laškem.

Ob zadnji dozidavi leta 1935 je cerkev sv. Martina dobila današnjo podobo, ki je arhitekturno konglomerat romanskega, gotskega, baročnega in modernega sloga.

Spletne povezave

• Transromanica

Strokovne reference in viri

• Orožen, I., Maček, J. 2009: Orožnova zgodovina dekanije Laško. Celje. [COBISS-ID 247688448]
• Rybář, M., Maček, J. 2007: Zgodovinski in umetnostni spomeniki v Laškem in bližnji okolici. Laški zbornik. Laško. [COBISS-ID 990140]

Avtor zapisa

Tomaž Majcen, Mateja Golež (Zavod za gradbeništvo Slovenije)

Predlog citata

Majcen, T.; Golež, M. 2010: Cerkev sv. Martina v Laškem. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/285-cerkev-sv-martina-v-laskem.