Iški vintgar

Opis

Reka Iška izvira pod vasjo Lužarji na obrobju Bloške planote in se skozi slikovito sotesko prebija proti južnemu robu Ljubljanskega barja. V prvih 17 km toka, to je od izvira reke do doma v Iškem vintgarju, Iška premaga kar 420 m višinske razlike. Strm padec priča o divji naravi reke, ki si s pomočjo številnih pritokov utira pot skozi sotesko Iški vintgar, polno brzic in tolmunov. V povirnem delu Iške in na njenem levem bregu najdemo manj prepustno podlago, sestavljeno v glavnem iz dolomita, za desni breg pa je značilna bolj zakrasela apnenčasta podlaga. Zaradi tega so pritoki z desne strani redki in zelo kratki, levi pritoki pa so daljši (Opečnik in Črni potok), nekateri celo z lepo razčlenjenim povirjem (Zala). S specifičnim tipom tal so povezani vodni pojavi (slapovi, pragovi, kaskade (skočniki), brzice) in drugi geomorfološki pojavi ( skalni osamelci, dolomitne igle, kraške jame).

Pri Vrbici, kjer se Iški priključi Zala, se soteski obeh vodotokov združita v enotno sotesko, imenovano Iški vintgar. Gre za 250 do 350 m globoko dolino, nastalo s hitrim vrezovanjem reke kot posledice hitrega ugrezanja bližnjega Ljubljanskega barja. Glavna dolina in stranske pritočne doline imajo izrazito debrski značaj, s ponekod pravilno oblikovanimi pobočji v obliki črke „V” .Iški vintgar velja za naravno razmejitev Dolenjske in Notranjske. V Iškem vintgarju najdemo številne geološke zanimivosti, kot so Skalni mož, Votli kamen in Stražar. Prvi stoji na sotočju med Iško in Zalo; 10 metrov visoka skalna gmota, sestavljena iz spodnjega in zgornjega sklada večinoma iz dolomita in deloma iz apnenca, priča o zanimivem tektonskem dogajanju. Skalni mož je bil nekdaj mejnik štirih okrajev: Ljubljanskega, Laščanskega, Cerkniškega in Logaškega. Votli kamen najdemo v strugi reke. Njegov spodnji del je izvotlila voda (erozijsko okno) in teče skozenj. Stražar je razklana dolomitna gmota, prepredena s kalcitnimi žilami.

Posebne mikroklimatske razmere v soteski so razlog za bogato floro endemičnih, reliktnih in drugih redkih rastlinskih vrst, med katerimi so najbolj prepoznavni kranjski jeglič (Primula carniolica), dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum) in avrikelj (Primula auricula). Pojav alpinske flore v soteski Iške pojasnjuje teorija o glacialnih reliktih. Z njo je mogoče pojasniti pojav visokogorskih vrst v soteski Iške, ki so zaradi posebnega temperaturnega režima tu preživele od zadnje poledenitve.

Spletne povezave

• Ljubljansko barje in Iška
• Reka Iška poniknila zaradi udora v kraško podzemlje
• Iški vintgar ... Divjina med Ljubljanskim barjem in Bloško planoto

Strokovne reference in viri

• Brilly, M. 1984: Hidrološki elaborat minimalnih pretokov Iške. elaborat. Ljubljana. [COBISS-ID 1383777]
• Kočar, T 2001: Iška, Iški vintgar. Ljubljana. [COBISS-ID 115269376]
• Kunaver. J. 2001: Dolina Iške in značilnosti njene geomorfološke podobe in razvoja. Iška, Iški vintgar. Ljubljana. [COBISS-ID 115269376]
• Modic, T. 1995: Izbira mikrohabitata pri potočni postrvi in šarenki v tolmunu reke Iške. diplomska naloga. Ljubljana. [COBISS-ID 153679]
• Pezdič, J. 1998: Stable isotopes as natural tracers of the karst recharge. Acta carsologica, letn. 27, št. 1. Ljubljana. [COBISS-ID 9194285]
• Ramovš, A. 2003: Zanimivosti Iškega vintgarja in njihov nastanek. Proteus, letn. 65, št. 9/10. Ljubljana. [COBISS-ID 21794402]
• Skoberne, P. 1998: Sto naravnih znamenitosti Slovenije. Ljubljana. [COBISS-ID 7016448]
• Skoberne, P., Peterlin, S. 1991: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. 2. del, osrednja Slovenija. Ljubljana. [COBISS-ID 424015]
• Strgar, V. 1966: Prispevek k poznavanju rastlinstva v soteski Iške. Varstvo narave, letn. V. Ljubljana. [COBISS-ID 10317869]

Avtor zapisa

Matjaž Hribar (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Hribar, M. 2010: Iški vintgar. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/395-iski-vintgar.