Izvir Glijun

Opis

Glijun je močan kraški izvir v zatrepni dolini pod ostenjem Čela na zahodu Bovške kotline. Voda prihaja na plan na nadmorski višini 435 m, na podnožju apnenčastega Kaninskega pogorja, kjer kraško vodo na površje usmerijo neprepustne plasti fliša in jezerske krede. Izvirna jama ni vidna, saj je območje izvira zasul pobočni grušč, ki se vali s sten. Večina vode priteka iz osrednjega dela struge, ločen in manjši del izvira pa je bliže melišču na severni strani. Ob visoki vodi, ko so dejavni visokovodni prelivni izviri, se območje izvira razširi in prestavi navzgor.

Zaledje izvira presega 10 km2. Sega na Kaninske pode in tudi na Rombon oziroma planoto Goričica, saj se je voda v Glijunu pojavila tudi ob sledenju v 1198 m globokem Črnelskem breznu. Na zahodu se Glijunovo zaledje navpično prepleta z zaledjem izvira Boka, ki dobiva vodo z višjih predelov Kanina, vodoravno pa z izvirom Goriuda na severni, italijanski strani Kanina (it. Monte Canin). Visoko in deloma dolomitno zaledje dokazuje nizka trdota vode.

Glijun nikoli ne presahne. Njegov najnižji pretok je 0,1 m3/s, povprečni 0,5 m3/s, ob višku pa naraste na več deset m3/s. Pretok 3,3 m3/s preseže 90 dni v letu, od tega 50 dni v maju in juniju. Glijun zelo hitro reagira na padavine in prvi naraste tudi ob močnejši odjugi na Kaninskem pogorju. Temperatura izvirske vode je 6 oC, z viškom aprila in nižkom maja, ko se na gori tali sneg.

Nad izvirom je jama Srnica. Tik pod izvirom je Glijun zajet za hidroelektrarno. Voda, ki se ji uspe prebiti mimo jezu, teče nato skozi korita in pada v slikovitem slapu Virje. Ob strugi, ki se nato z majhnim strmcem vije proti Soči, so nastali slikoviti klifi iz flišnih kamnin, podobni bolj znanim v Strunjanu in dolini Dragonje. Glijun je na izlivu v Sočo nasul skoraj pol kilometra širok vršaj. Obširni poplavni gozd si ob povodnji deli s Sočo, v katero se izliva nad Žvikarjem.

Glijun je za hidroenergetsko rabo od leta 1931zajet v mali HE Plužna. V zadnjih desetletjih na kakovost vode vpliva turistična dejavnost na Kaninu. Občasno bakteriološko oporečnost izvira pojasnjuje dokazana vodna zveza med Prestreljeniškimi podi in izvirom . Zaradi tega, pa tudi zaradi prenizke in obmejne lege je bil kljub izdatnosti izvzet kot vir pitne vode za Bovec. Na prisotnost drobnozrnatih usedlin ali alg opozarja izvor imena, ki izhaja iz starodavne in bovške narečne besede glen, kar je po SSKJ »drobnozrnata usedlina počasi se gibajočih vod«. Tudi zato je pravilno ime Glijun in ne Gljun, kot lahko vidimo celo na obcestni tabli.

Spletne povezave

• Potok Glijun
• Izvir Glijuna
• Slap Boka
• Slap virje
• Potok Glijun
• Turizem na Bovškem v rokah samozvanih strokovnjakov
• Izvir Goriuda (Il fontanone di Goriuda)

Strokovne reference in viri

• Buser, S., Kunaver, J., Novak, D. 1978: Geološke, geomorfološke in hidrogeološke raziskave Kaninskega pogorja. Geologija 17. Ljubljana. [COBISS-ID 14459141]
• Gams, I. 1980: Nastanek korit v Soški dolini. Proteus 43-3. Ljubljana. [COBISS-ID 7343149]
• Komac, B. 2001: Kraški izviri pod Kaninskim pogorjem. Geografski zbornik 41. Ljubljana. [COBISS-ID 19490861]
• Komac, B. 2000: Vodne razmere kraških izvirov na južnem podnožju Kaninskega pogorja. Diplomska naloga. Ljubljana. [COBISS-ID 15068258]
• Kranjc, A. 1979: Jama Srnica. Planinski vestnik 79-4. Ljubljana. [COBISS-ID 8228653]
• Kunaver, J. 1971: Vodnik ekskurzij po Zgornjem Posočju. Zbornik 10. zborovanja slovenskih geografov. Ljubljana. [COBISS-ID 1146697]
• Kunaver, J., Komac, B. 2002: Kraške vode Kaninskega pogorja in izviri pod njim, s posebnim ozirom na Glijun. Soški razgovori 1. Bovec. [COBISS-ID 20270125]
• Melik, A. 1961: Vitranc, Zelenci in Bovško. Geomorfološke študije iz zahodnih Julijskih Alp. Geografski zbornik 6. Ljubljana. [COBISS-ID 14100525]
• Novak, D. 1979: Nekatere raziskave podzemeljskih voda alpskega krasa. Naše jame 20. Ljubljana. [COBISS-ID 10801453]
• Čar, J. 1996: Raziskave za varovanje vodnih virov alpskega krasa v povodju reke Soče. Zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela. Ljubljana. [COBISS-ID 8286]

Avtor zapisa

Blaž Komac (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Komac, B. 2016: Izvir Glijun. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/499-izvir-glijun.