Podobe redkih rastlin

Opis

Jacquinove Podobe redkih rastlin so velikopotezno zasnovan botanični priročnik v treh delih, ki so izšli v letih 1781-1793 na Dunaju, v Londonu, v Leidenu in v Strasbourgu. Krasi ga kar 648 koloriranih bakrorezov – ilustracije so praviloma celostranske (velikost listov je 455 x 271 mm). Bakrorezi so delo priznanih mojstrov Josepha Hofbauerja, bratov Ferdinanda in Franza Andreasa Bauerja ter Josepha Scharfa. Upodobitve rastlin so izjemno natančne, kažejo visoko dovršenost bakrorezne tehnike in aplikacije barvnih pigmentov, obenem pa izdajajo pretanjen posluh za lepoto cvetja in drugega rastja. Predstavljene so različne redke (in nekatere manj redke) rastline, med njimi tudi Zoisova zvončnica (Campanula Zoysii), ki nosi ime po slovenskem botaniku Karlu Zoisu, bratu barona Žige Zoisa.

Delo sledi tradiciji ilustriranih botaničnih priročnikov, ki so se v tiskani obliki razširili v 16. st. kot rezultat raziskovalnega dela utemeljiteljev novoveške botanike Otta Brunfelsa, Hieronima Bocka, Leonharta Fuchsa, Conrada Gesnerja in drugih. Korenine ilustriranih botaničnih priročnikov segajo v antiko in se navezujejo na grško botaniko, zlasti na herbarije in medicinske priročnike. Najstarejši ohranjeni primer – Dunajski Dioskurid, sloviti iluminirani rokopis iz zgodnjega 6. st. – je bil v Jacquinovem času že v dvorni knjižnici na Dunaju in Jacquin je celo sodeloval pri dešifriranju zapisov ter identifikaciji upodobljenih rastlin.

Nikolaus Joseph Jacquin (Leiden 1727 – Dunaj 1817), avstrijski botanik nizozemsko-francoskega rodu, je deloval kot profesor na dunajski univerzi, bil pa je tudi upravitelj dunajskega univerzitetnega botaničnega vrta in botaničnega dela dvornega parka v Schönbrunnu. Študiral je medicino na univerzah v Leidnu in Parizu, kjer je spoznal vodilne strokovnjake s področja botanike, in se ji začel vse intenzivneje posvečati. Leta 1752 se je preselil na Dunaj, dobil mesto profesorja na medicinski fakulteti, cesar Franc I. pa mu je leta 1754 omogočil sodelovanje v znanstveni ekspediciji na Karibske otoke in v Srednjo Ameriko. V štirih letih je obiskal Kubo, Jamajko, Haiti, Venezuelo in druge dežele ter intenzivno raziskoval tamkajšnjo rastje, pa tudi živalstvo in minerale.

Po vrnitvi na Dunaj leta 1759 je zaslovel po vsej Evropi – sam Karl Linné mu je čestital k uspehu in ga imenoval »ambasadorja boginje Flore«. Jacquina so kmalu vabili na različne evropske univerze. Za krajši čas je sprejel povabilo na univerzo v Schemnitzu (danes Banská Štiavnica na Slovaškem), ker so mu tam ponudili sodobno opremljen laboratorij in velik vrt. Leta 1768 je dobil profesuro za botaniko in kemijo na dunajski univerzi, kjer je delal do upokojitve leta 1797. Za predano delo in znanstvene dosežke, zaradi katerih je Dunaj v tem času postal eden vodilnih evropskih botaničnih centrov, mu je cesar Franc II. leta 1806 podelil baronski naslov. Med njegova najpomembnejša dela spadajo: Selectarum stirpium americanorum historia (1763), Hortus botanicus Vindobonensis (1770-1776), Florae austriaceae (1773-1778), Icones plantarum rariorum (1781-1793), Plantarum rariorum horti caesarei Schoenbrunnensis (1797-1804).

Spletne povezave

• Nikolaus Joseph Jacquin
• Karel Zois
• Otto Brunfels
• Hieronymus Bock
• Leonhart Fuchs
• Conrad Gesner
• Karl Linné
• Dunajski Dioskurid

Strokovne reference in viri

• Dolezal H. 1974: Jacquin, Freiherren von. Neue Deutsche Biographie X, str. 257-259.. Berlin.
• Sitwell S. in Blunt W. 1990: Great Flower Books, 1700-1900. A Bibliographical Record of Two Centuries of Finely-Illustrated Flower Books. New York.
• Stafleu F. A. 1980: Nikolaus Freiherr von Jacquin und die systematische Botanik seiner Zeit. Anzeiger der phil.-hist. Klasse der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. Dunaj.

Avtor zapisa

Tine Germ (Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani)

Predlog citata

Germ, T. 2010: Podobe redkih rastlin. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/149-podobe-redkih-rastlin.