Poezije I – IV

Opis

Gregorčič je začel pesniti že kot dijak v gimnaziji. Prve pesmi je objavljal v Slovenskem glasniku, v Besedniku, Zgodnji Danici in v Zvonu. Josip Stritar, urednik Zvona, je kmalu prepoznal Gregorčičev izredni pesniški dar. Postal je njegov mentor in učitelj. Pod njegovim vodstvom se je Gregorčič razvil v najvidnejšega pesnika sedemdesetih let. Višek svojega pesnjenja je dosegel z objavami v dunajskem (1876) in ljubljanskem Zvonu (1881-1882) ter v prvem zvezku Poezij, ki jih je leta 1882 založil njegov prijatelj Gruntar v Ljubljani. Spomladi istega leta je prevzel vikarsko službo na Gradišču pri Prvačini ter jeseni kupil Tominčevo posest. Zašel je v dolgove, ki so ga težili, dokler ni leta 1884 prodal pomnožene izdaje Poezij I ljubljanskemu knjigotržcu Bambergu. Izšle so leta 1885. Poezije I so doživele velik literarni uspeh. Pozitivne kritike so prihajale s strani liberalnih kritikov, medtem ko so izzvale kritiko in obsodbe konservativnih, predvsem zaradi dogmatične neustreznosti nekaterih pesmi. Med kritiki je bil najglasnejši goriški bogoslovni profesor dr. Anton Mahnič. Za Gregorčiča so se zavzeli Fran Levec, Anton Aškerc, Anton Kos-Cestnikov, Janko Kersnik, Hilarij Zorn idr. Pesnik se je tudi sam branil s stihi V obrambo in s člankom Človeka nikar!. Leta 1885 si je na posestvu postavil hišo in ponovno zašel v dolgove. Tokrat si je opomogel, ko je dobil, po posredovanju Ivana Hribarja, v tržaškem rodoljubnem trgovcu Josipu Gorjupu mecena, ki mu je založil drugi zvezek Poezij. Leta 1888 izdane pesmi niso doživele enakega uspeha kot prve. Kot ustvarjalec je že usihal, deloma tudi zaradi prevelike občutljivosti, s katero je sprejemal nerazumevajočo in krivično kritiko. Leta 1902 mu je Gorjup založil tretji zvezek Poezij. Četrti zvezek Poezij je izšel posthumno. Leta 1908 ga je uredil in izdal Franc Ksaver Meško. Sočasno je v veliki nakladi izšla ljudska izdaja njegovih pesmi. Urednik te je bil Anton Medved, ilustriral pa jo je Anton Koželj. Pesmi štirih zvezkov Poezij (skupaj 270) razdelimo v štiri motivne skupine: a) rodoljubne pesmi: so njegove najbolj značilne. Naslonil se je na starejšo slovansko domorodno pesem, nekoliko posnemal Simona Jenka in se vdal idealistično romantični elegiki slovanstva in slovenstva (Kollár, Preradović). Našel je oseben in samosvoj izraz. V tesni zvezi z motivom rodoljubja so tudi tiste njegove pesmi, ki izpovedujejo osebno občuteno domovinstvo. To so pesmi njegovega domotožja. Le-to pa je v Gregorčičevi poeziji raslo iz zaskrbljenosti za usodo primorskih rojakov;
b) etično vzgojne in miselno čustvene ali razmišljujoče pesmi: so pesmi, v katerih je Gregorčič zgledno vzgójen, etično učeč, toplo didaktičen, neprisiljen in poučen; c) osebno izpovedne pesmi: so izraz lastne misli, osebnih čustev, pesnikovega najbolj notranjega, osrednjega doživetja. Rodile so se pesniku iz tiste neskladnosti med življenjem in idealom, ki jo kot tragiko svojega življenja prej ali slej po svoje spozna sleherni veliki lirični pesnik. Gregorčiču je zraslo to nesoglasje po svoje iz nasprotja med stanovsko dolžnostjo (bil je duhovnik) in klicem življenja. Izraz je dobilo v elegiji, ki je v Gregorčičevi pesniški naravi prevzela vse znake pesimističnega svetovnega nazora, ker je pesnik svojo osebno bolest preveč parabolično posplošil v nekako modrovanje; d) lirično epične pesmi: so pesmi, kjer je Gregorčič pogosto narativen, zlasti poudarjeno v nekaterih vložnicah, v alegoriji in v paraboli. Zložil pa je tudi nekaj pravih, šolsko klasičnih epičnih pesnitev, ki jih je za Poezije prisiljeno porazdelil med lirične pesmi. Tudi v epiki je prevedel realnost v lastno občutje in ji s tem vzel elementarnost. Poezije I vsebujejo rodoljubne, miselne, osebnoizpovedne pesmi ter nekaj priložnostnih in pripovednih pesniških besedil. V domovinskih je opeval lepote domače zemlje, hkrati pa ga je vznemirjala njena ogroženost, vendar je veroval v vstajenje svojega tlačenega naroda (Soči, V pepelnični noči). Med ljudmi je iskal predvsem uboge in trpeče, takšnim je hotel pomagati v smislu krščanskega altruizma, obenem pa je kljuboval lastni nesreči s tem, da je želel izpolniti življenje z ustvarjalnim delom (Daritev, Na bregu). V intimnejših izpovedih je tožil nad nesrečno izbranim poklicem, posredno izpovedoval ljubezensko hrepenenje in bolečino (v ciklu vojaških), spominjal se brezskrbne mladosti v »planinskem raju«, občutil življenje kot osamljenost ter bil mnenja, da mu bo notranji mir prinesla šele smrt (Zaostali ptič, Lastovkam, Ujetega ptiča tožba, Pastir, Oj z bogom, ti planinski svet!, Človeka nikar!, Oljki). V Poezijah II je oblikoval podobne teme in ideje kot v prvem zvezku, le da tu izrazitih osebnih izpovedi ni, ker se jim je zaradi izkušenj s kritiko zavestno izogibal. Tudi oblikovna stran pesmi je ostala podobna, vendar verz ni več tako melodičen, izraz pa je ponekod okoren. Knjiga je kljub vrsti dobrih pesmi (Pri jezu, Srce človeško sveta stvar, Naš čolnič otmimo!, Lovorika na grob možu, Hajdukova oporoka, Rabeljsko jezero) estetsko šibkejša od prve. Poezije III so ciklično občuteni prigodniški dnevnik iz časa njegove bolezni. Razdeljena so na tri dele: Predsmrtnice, Pogrebnice in Posmrtnice. V Predsmrtnicah pesnik govori o svoji osamljenosti, minevanju življenja in bližini smrti ter išče tolažbe in rešitve v poeziji in religiji. V drugem, ironičnem delu, v Pogrebnicah, spremlja svoj pogreb in obnašanje prijateljev na njem. V zadnjem delu - Posmrtnicah, je navzoč pri vesoljni sodbi, ko Bog določi bogatinom in oblastnikom pekel, delavcem, kmetom in poetom pa raj. V knjigi je zanimiva v transcedenco segajoča tematika. Idejno jo označuje stopnjevan življenjski pesimizem, estetsko pa je zaradi marsikje nerodnega izraza slabša. Gregorčič je izšel iz Stritarjeve šole. V razvojni črti slovenske poezije zavzema s prvo knjigo Poezij, posebno in pomembno mesto. Je prvi lirik slovenskega realizma, ki se je največ navdihoval pri ljudski pesmi in njeni motiviki, preprostosti in melodioznosti. Zanj značilna ljudska štirivrstičnica je bila eden poglavitnih razlogov za izjemno priljubljenost. Pogosto je uporabljal kitično obliko, ki neredko prehaja v svoboden verz, s katerim je, z oblikovnega vidika, nakazoval slog moderne, zlasti Otona Župančiča. Gregorčič je izrazito liričen pesnik. Je naš najbolj muzikalični in melodični pesnik. Njegovi sodobniki so mu vzdeli ime »goriški slavček«. S tem so za vedno lepo označil vrednost njegove pesmi, ki jo kot svojo ves narod ljubi in pozna. Gregorčičeva izvirna poezija je imela precejšen odmev, veliko so jo prevajali v tuje jezike, drugo izdajo Poezij I je v celoti prevedel v češčino Vojtĕch Pakosta. Mnogo njegovih pesmi je uglasbenih, zlasti za zbore in kantate z orkestrom. Vplival je na pesnike svojega časa, posebno na Josipa Pagliaruzzija, Frana Gestrina in Antona Funtka, pa tudi na krepitev narodne zavesti, posebno na Primorskem. Po njem se je imenovalo tudi več partizanskih brigad.

Gregorčičevo življenje in delo

Simon Gregorčič se je rodil v Vrsnem 15. oktobra 1844. Osnovno šolo je obiskoval na Libušnjem in v Gorici, tu se je 1855 tudi vpisal na gimnazijo. Po maturi je želel študirati klasično filologijo, a se je zaradi pomanjkanja denarja in na željo staršev vpisal na goriško bogoslovje. Duhovnik je postal 1867, nato služboval kot kaplan v Kobaridu. Ob duhovniškem delu je razvil živahno narodnoprebudno in prosvetno dejavnost. V tem času ga je povezovalo prijateljstvo z učiteljico Dragojilo Milek. Ta zveza se je končala 1873, ko je odšel za kaplana v Branik. Tu je začel bolehati, leta 1881 se je začasno upokojil in odtlej živel kot vikar na svojem posestvu na Gradišču nad Prvačino. Leta 1899 se je dokončno upokojil. 1903 se je preselil v Gorico in tu ostal do smrti (24. novembra 1906). Pokopan je pri Sv. Lovrencu nad Libušnjem. Poeziji se je posvetil že v gimnaziji. Že leta 1864 je v Slovenskem glasniku objavil cikel Iskrice domorodne. Začetniška negotovost in pa meja, ki mu jo je postavljala zavezanost poklicu, sta mu narekovali, da se je prva leta skrival za različnimi kraticami in psevdonimi. Med drugim je bil R. V. in R. G. (najbrž Rodoljub Vrsenski oziroma Goriški), X, Gr., Bojan, Nezvan, Gorislav in Gorski. V letih službovanja v Kobaridu in Braniku je dosegel ustvarjalni vrh. Poleg pesmi, ki jih je izdal v štirih zvezkih Poezij (zadnji je izšel posthumno), je Gregorčič tudi prevajal, največ svetopisemska besedila. Po preselitvi v Gorico je leta 1904 objavil prevod Svetopisemska knjiga Job in psalm 118. Nekoliko manj občuteno in uspelo kot prve so prevedene Jeremijeve žalostinke, slabše pa spokorni psalmi. Leta 1901 je prevedel tudi sedem lirskih pesmi za Rusko antologijo. O pesniku, njegovem življenju in ustvarjanju se je veliko pisalo in razpravljalo v publicistiki in znanosti. Nastali sta dve monografiji: češkega Dominika Střibrnega in Franceta Koblarja, ki je tudi uredil zbrano delo v štirih knjigah.

Strokovne reference in viri

• Ilich, I. 1999: Simon Gregorčič. Ljubljana. [COBISS-ID 97244672]
• Mahnič, J. 1989: Gregorčič, Simon. Enciklopedija Slovenije, Zv. 3, 382-383. Ljubljana. [COBISS-ID 17411]
• Pregelj, I. 1994: Simon Gregorčič: življenje in delo. Nova Gorica. [COBISS-ID 39509504]

Avtor zapisa

Irena Eiselt (Narodna in univerzitetna knjižnica)

Predlog citata

Eiselt, I. 2010: Poezije I – IV. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/332-poezije-i-iv.