Pesme za pokušino

Opis

Pesme za pokušino, ki jih je Valentin Vodnik izdal anonimno leta 1806, veljajo za prvo pomembnejšo samostojno slovensko pesniško zbirko posvetnih umetnih pesmi. V zbirki je izdal večino že prej objavljenih pesmi. Iz zgodnjih Pisanic je prevzel Zadovoljnega Kraynca, saj z ostalimi ni bil več zadovoljen. Znova je objavil številne uvodne novoletne ali voščilne pesmi ter koledarske napise za mesece vzete iz Velike, Male pratike ter Lublanskih novic. Pesme za pokušino sestavlja 18 pesmi, ki so nastajale pod vplivom miselnosti razsvetljenstva. Vsebinsko je nanj pomembno vplival Žiga Zois, ki je poudarjal pomembnost didaktike ter preprostosti tudi v okviru poezije. Poezija je imela v razsvetljenstvu vlogo izobraževanja preprostega ljudstva. Zois ga je vseskozi spodbujal k pisanju poezije kot tudi kratkih proznih sestavkov, ki jih je objavljal v Veliki in Mali pratiki. Tako Velika kot Mala pratika sta nastajali pod Zoisovim vodstvom. V Pesmih za pokušino je objavil tudi narodno budnico Pesme na moje rojake ter pesniški basni Kos inu Sušic ter Sraka inu Mlade, ki sta s poučnim naukom prav tako značilne za razsvetljenstvo. Zaradi Vodnikove svojevrstne izvirnosti je basen pri nas prvič postala samostojna pesniška zvrst. V satirični žalostinki Nemški inu kranjski konj je izpostavil problematiko zapostavljenega slovenskega naroda in jezika. Vse do leta 1800 je Vodnikova poezija prežeta s poučnostjo, z optimizmom in svojevrstno šaljivostjo. Po letu 1800 Vodnik ni bil več pod vplivom Zoisa, kar je zanj pravzaprav pomenilo svojevrstno umetniško svobodo. Novosti se kažejo v opuščanju poučnih in šegavih vsebin, saj je začel pisati zrelejšo, miselno poezijo. Od sedaj naprej je opeval predvsem pesniški poklic (Na sebe, Veršac, Star pevic ne boj se peti). Prva Vodnikova vsebinsko in oblikovno zahtevnejša pesem je oda Veršac. Pesniška zbirka je tudi likovno opremljena. Pred naslovnico je bakrorez Vincenca Dorfmeistra, ki prikazuje slap Savico ter Bohinjsko jezero s Triglavom ter Vršacem. Slap Savica, ki ga opeva tudi v začetnem napisu Na sebe, je prispodoba pesniškega navdiha, ki se navezuje na grški izvir Hipokrena.

Vodnikovo življenje in delo

Valentin Vodnik se je rodil 3. februarja 1758 v Ljubljani. Leta 1769 je začel obiskovati »latinske šole« v Ljubljani. V mladostnem obdobju je imel zanj pomembno vlogo šolnik in slovničar Marko Pohlin ter njegov preporodni, jezikovni in pesniški krožek. Po vstopu v frančiškanski red leta 1775 je študiral filozofijo v frančiškanski šoli v Novem mestu ter bogoslovje v Ljubljani. Vodnikove prve pesmi, ki jih je objavljal v Pisanicah, so nastale predvsem pod vplivom Pohlina, Janeza Damascena Deva ter rimskih klasikov. Pesem iz tega časa, ki je požela največ hvale, je Zadovoljni Kranjc (1781). Leta 1784 je zapustil meništvo. Posvetil se je duhovniškemu poklicu, ki ga je med drugim opravljal tudi na Koprivniku nad Bohinjem, kjer je bil pokrovitelj župnije Žiga Zois. Vodnika je videl kot pomembno osebo pri uresničevanju svojih velikopoteznih preporodnih, kulturnih in prosvetnih načrtov. Preselitev v Ljubljano leta 1796 mu je omogočila nemoteno delovanje v okviru Zoisovega krožka. Zois je Vodnika preusmeril v pisanje razsvetljenskih pesmi, ki vsebujejo vzgojni koncept. Po njegovem predlogu je začel pisati sestavke z raznih področij ter uganke in epigrame za Veliko pratiko (1795–1797) ter Malo pratiko (1798–1806). Vodnik je bil izredno pomemben tudi kot urednik in pisec prvega slovenskega časnika Lublanske novice (1797–1800). Poklicno pot je od leta 1798 uspešno nadaljeval v šolstvu, in sicer kot profesor na ljubljanski gimnaziji. Iz italijanščine je prevedel življenjepis sv. Leonarda Giuseppeja M. de Masserana (1798) ter iz nemščine prvo slovensko kuharsko knjigo Kuharske bukve (1799). Vrsto let se je ukvarjal tudi s pisanjem nemško-slovensko-latinskega slovarja, ki ga ni izdal. Z izdajo prve slovenske samostojne pesniške zbirke Pesmi za pokušino (1806) je postal najpomembnejši slovenski pesnik. Leta 1809 je izdal prevod pesniške zbirke Pesmi za brambovce. Na šolskem področju je izdal prvi učbenik z zgodovinsko tematiko Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebiethes von Triest und der Grafschaft Görz (1809). V obdobju Ilirskih provinc (1809–1813) je predstavljalo zanj znanje francoskega in italijanskega jezika prioriteto, ki jo je izkoristil v prid svojemu delu. Postal je ravnatelj gimnazije, osnovnih šol ter umetno-obrtnih ali rokodelskih šol. Leta 1811 so izšli številni učbeniki za šole, med drugim tudi prva slovenska slovnica v slovenščini ter prvi učbenik za tuji jezik (Abeceda za perve šole, Početki gramatike, to je pismenosti francozke, Kerščanski navuk za ilirske dežele in slovenska slovnica Pismenost ali gramatika za perve šole). Naslednje leto je izdal še priredbo Abecede ali azbuke v treh jezikih. Po porazu Francozov leta 1813 se je življenje za Vodnika pod avstrijsko oblastjo drastično spremenilo. Oda Ilirija oživljena objavljena leta 1811, v kateri Vodnik slavi Napoleona, je bila še vrsto let prepovedana za tiskanje. Zaradi frankofilstva ter zaradi nikoli dokazanega prostozidarstva je leta 1815 cesar zaukazal, da se mora Vodnik upokojiti ali zapustiti ilirske dežele. Poleg tega mu ni bilo nikoli več dovoljeno delati v šolstvu. V zadnjem delu svojega življenja se je posvetil predvsem pesništvu. Leto dni pred smrtjo je izdal še prevod porodničarskega priročnika Babištvo ali porodničarski vuk za babice. Umrl je 8. januarja 1819.

Spletne povezave

• Slovenski Biografski Leksikon: Vodnik Valentin

Strokovne reference in viri

• Kos, J. 1990: Valentin Vodnik. Ljubljana. [COBISS-ID 20517888]
• Vodnik, V. ( urednik in avtor dodatnega besedila Alfonz Gspan ) 1958: Izbrane pesmi Valentina Vodnika. Ljubljana. [COBISS-ID 449537]
• Vodnik, V. (avtor dodatnega besedila Iztok Ilich) 2004: Valentin Vodnik: pesmi, kratka proza, pisma. 2004. [COBISS-ID 127714304]

Avtor zapisa

Urška Šavc (Narodna in univerzitetna knjižnica)

Predlog citata

Šavc, U. 2010: Pesme za pokušino. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/229-pesme-za-pokusino.