Poezije Doktorja Franceta Prešerna

Opis

Prešeren je za časa svojega življenja izbral in uredil pesmi, ki jih je izdal pod naslovom Poezije Doktorja Franceta Prešerna. Nekatere pesmi so bile objavljene prvič, večina pa je že bila znana, saj je objavljal v Ilirskem listu, Kmetijskih in rokodelskih novicah, Krajnski Čbelici in drugih. Rdeča nit Prešernovih poezije je neuslišana ljubezen, ki je bila njegova stalna spremljevalka. Dolenčeva Zalika, Jerica Podbojeva, Barbara Peklarjeva, … in seveda Julija Primicova, Prešernova velika ljubezen. Ponavljajoče se neuslišane ljubezni so v poetu vzbudila čustva polna bolečine, ki jih je za tolažbo »zlival« na papir (Dekletcam, Pod oknom, Od železne ceste, Sonetni venec itd.). Leta 1847 je izšlo tisoč dvesto izvodov Poezij. Sto petdeset posebnih izvodov je vsebovalo akrostih posvečen njegovi pesniški muzi Juliji. Podelil jih je le nekaterim izbrancem. Prešeren je prvič objavil Sonetni venec z akrostihom posvečenim Primicovi Juliji leta 1834 v prilogi Ilirskega lista. Pri Primčevih kot tudi pri Julijinem izvoljencu Jožefu pl. Scheuchenstuelu je zbudil ogorčenje in nezadovoljstvo. V kasnejših sonetih se na nek način opravičuje, ampak hkrati z obupom poudarja, da je ljubezen do nje nepremagljiva. Balada Povodni mož združuje zgodbo iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske z eno izmed zgodnejših neuslišanih ljubezni do Dolenčeve Zalike. Janez Vajkard Valvasor omenja ples na Starem trgu pri vodnjaku, kjer je povodni mož prvo nedeljo julija leta 1547 očaral prevzetno Uršulo Šeferjevo ter jo povlekel v Ljubljanico. V Poezijah povodni mož ugrabi Urško, v prvi objavi Povodnega moža pa jo je nadomestil z osebo iz realnega življenja Zaliko. Izmed Prešernovih romanc je najbolj znana Turjaška Rozamunda, ki je zaradi svoje prevzetnosti v ljubezni na koncu ostala sama. V Poezijah se ukvarja tudi z mislijo na smrt. Razni tragični dogodki so Prešerna pripeljali tudi do samomorilskih misli. Smrt pa se ga je še posebej dotaknila ob izgubi prijateljev, ki jima je posvetil elegiji z naslovom V spomin Andreja Smoleta in V spomin Matija Čopa. V Poezijah je objavljen tudi Krst pri Savici, katerega posvetilni sonet je Prešeren namenil prav tako Čopu. V zbirki izpostavi tudi problematiko nove pisave metelčice. Uvedbi le-te sta med drugim nasprotovala tudi Čop in Prešeren. Slednji je svoje prepričanje zapisal v sonetu Al prav se piše kaψa (Metelkova črka za š) ali kasha (Bohoričeva črka za š). Ostra kritika je poleg Jerneja Kopitarja, ki je podpiral nabožno ali poučno pismenost, doletela še nekaj drugih oseb iz pesnikovega časa. Prešeren in njegovi somišljeniki so pomembno prispevali k dvigu slovenske poezije na evropsko raven. Izjemen pomen pa ni samo v novih pesniških oblikah, ampak tudi v posvetni vsebini.

Prešernovo življenje in delo

France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem. Po šolanju v Ljubljani je na Dunaju dokončal 3. letnik filozofije in študij prava. Leta 1828 je postal doktor prava. Prešeren je bil vseskozi vzoren učenec, saj je dokončal študij na gimnaziji kot tudi na univerzi z odliko. Prvo zaposlitev je dobil pri advokatu Leopoldu Baumgartnu v Ljubljani. V dunajskem obdobju se je začel poglobljeno ukvarjati s svetovno poezijo od antike do romantike. Njegovi prvi pesniški poskusi segajo v leto 1825. Med prve pesmi spadajo Zarjovena d'vičica, Povodni mož, Lažnjivi pratkarji in prepesnitev Bürgerjeve Lenore. Mnoge zgodnje pesmi je uničil zaradi negativne ocene Jerneja Kopitarja. Prvič je objavil pesem z naslovom Dekelcam leta 1827 v Ilirskem listu. Tega leta se je vrnil v Ljubljano tudi Matija Čop, ki je odigral v Prešernovem življenju izjemno pomembno vlogo. Čop ga je med drugim spodbujal k pisanju italijanskih in tudi španskih pesniških oblik. Matija Čop, Miha Kastelic, Andrej Smole in Prešeren so sodelovali pri oblikovanju pesniškega almanaha Kranjska Čbelica. Prešeren je bil kot praktikant zaposlen tudi pri ljubljanski davčni upravi (1829–1831) ter pri advokatih Leopoldu Baumgartnu (1831–1834) in Blažu Crobathu (1834–1846). Po opravljenem sodniškem in odvetniškem izpitu (1832) je prvič zaprosil za samostojno advokaturo, ki jo je dobil šele po šesti prošnji (1846). V trnovski cerkvi je leta 1833 srečal Primicovo Julijo, ki je dolgo časa predstavljala navdih za številne njegove ljubezenske pesmi. Leta 1838 je spoznal Ano Jelovšek, s katero je imel tri otroke Terezijo, Ernestino in Franca. Prešernova neuslišana ljubezen življenja pa je bila še vedno Julija, saj Ana v Prešernu ni vzbudila tovrstnih ljubezenskih emocij. Prehitra izguba ljubljenih oseb, še posebej prijateljev Matija Čopa, Emila Korytka ter Andreja Smoleta je Prešerna zelo prizadela. S Korytkom je sodeloval leta 1837 pri nastajanju zbirke Slovenske pesmi kranjskiga naroda. Z Andrejem Smoletom sta leta 1839 izdajala slovensko literaturo. Načrtovala sta tudi izdajo novega časopisa, ki ga je onemogočila cenzura. Umrlih prijateljev se je spomnil tudi v svoji poeziji. Leta 1846 je dobil dovoljenje za izdajo Poezij. To leto pa je tudi končno dobil samostojno advokaturo v Kranju, kamor se je preselil. Tu je 8. februarja 1849 tudi umrl.

Strokovne reference in viri

• Prešeren F. (uredil in opombe napisal Janko Kos) 1996: Zbrano delo. Knj. 1, Poezije. Ljubljana. [COBISS-ID 56842240]
• Prešeren F. (uredil, uvod in razlago napisal dr. Anton Slodnjak). 2009: Poezije. Ljubljana. [COBISS-ID 244808960]
• Slodnjak A. 1984: France Prešeren. Ljubljana. [COBISS-ID 14672385]

Avtor zapisa

Urška Šavc (Narodna in univerzitetna knjižnica)

Predlog citata

Šavc, U. 2010: Poezije Doktorja Franceta Prešerna. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/66-poezije-doktorja-franceta-preserna.