Čez plan

Opis

Leta 1904 je Oton Župančič izdal tretjo pesniško zbirko Čez plan, v kateri se razkriva v popolnoma novi luči. Izrazito poudarjen vitalizem, ki se kaže v strasti in izjemni volji do življenja in predvsem ustvarjanja, je novost pesnikovega gledanja na življenje. Zbirka se pričenja z motom in ciklom osmih pesmi, ki jih je posvetil preminulemu poetu Josipu Murnu-Aleksandrovu. Župančič se je še posebej zavedel vrednosti življenja ob prehitri izgubi prijateljev Josipa Murna-Aleksandrova in Dragotina Ketteja. Bolečina ob izgubi ter težavnost pesniškega poklica pa ga nista zatrli, ampak je v teh življenjskih preizkušnjah uvidel pozitivno gonilno energijo za nadaljnjo ustvarjanje. Zanosna pozitivna energija, ki ga navdaja, je še posebej poudarjena v pesmih Vseh živih dan, Meni se hoče ter Pesem mladine, ki jo je napisal ob 100-letnici rojstva Franceta Prešerna. Pesmi iz zbirke Čez plan izžarevajo prerojeno osebnost poeta, ki je zapustil mračno dekadenco. Pesmi niso le odraz nebrzdanih čustev, ampak globljega in zrelejšega pogleda na življenje. Večina ljubezenskih pesmi opeva ljubezenska občutja do Albertine Vajdič, ki jo je kljub nezvestobi še vedno ljubil. V zbirki poleg ljubezenskih zasledimo še refleksivne in epske pesmi. Nekatere pesmi so sorodne ljudski poeziji. V pesmih (Pokopališče sv. Barbare, Narodno blago, Druga, Doma, Hudič in kvartopirci itd.) se vrača tudi v rodno Belo krajino, ki mu je za vedno ostala v lepem spominu.

Župančičevo življenje in delo

Oton Župančič se je rodil 23. januarja 1878 v Vinici. Osnovno šolo je obiskoval v Dragatušu in Novem mestu, kjer je nadaljeval šolanje na nižji gimnaziji. Leta 1891 se je družina zaradi vsesplošne gospodarske krize preselila v Ljubljano. Na Župančiča je v ljubljanskih letih pomembno vplival J. E. Krek. Dijakom je širil obzorja na področju slovanskih jezikov ter književnosti. Župančič je v tem času pod psevdonimom objavil svoje prve pesmi. Na Cankarjevo povabilo se je priključil dijaškemu literarnemu društvu Zadruga, v okviru katerega je v javnosti nastopal s pesmimi in kritikami. Po opravljeni maturi leta 1896 je na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis. Dunaj je za njegov nadaljnji razvoj izjemno pomemben, saj se je tu med drugim seznanil z novimi tokovi tako v umetnosti kot v literaturi. V dunajsko obdobje segajo tudi prve objave pesniških zbirk z naslovom Čaša opojnosti (1899) in Pisanice (1900). Pesniška zbirka Časa opojnosti, ki je razdeljena na ljubezenske, otroške in pripovedne pesnitve, predstavlja vključno s Cankarjevo Erotiko začetek slovenske moderne. Po enoletni vojaščini v Eggenbergu pri Gradcu, med letoma 1901 in 1902, je poučeval na ljubljanski klasični gimnaziji. Leto 1904 je zaznamovala izdaja pesniške zbirke Čez plan ter drame Noč na verne duše. Pot ga je nadalje vodila v Pariz ter kasneje v plemiško družino Waldburg, kjer je v Kissleggu na Württenberškem, v Bregenzu na Vorarlberškem in v Syrgensteinu na Bavarskem poučeval Manfreda Attemsa. V Kissleggu je tudi napisal pesmi za slikanico Lahkih nog naokrog (1912). Leta 1908 je izdal pesniško zbirko Samogovori, ki danes predstavlja Župančičev pesniški vrhunec. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1910 je sprva pisal gledališka poročila in kritike o predstavah v Deželnem gledališču, kjer je bil v sezoni 1912 in 1913 tudi dramaturg. Kmalu zatem je dobil službo v mestnem arhivu. Preizkusil se je tudi v vlogi urednika Slovana in Ljubljanskega zvona. Pisanju otroške poezije se je še posebej posvetil, ko si je z ženo Ano ustvaril družino. Izdal je dve otrokom namenjeni zbirki Sto ugank : sto ugank - tristo zadrg, tristo zank (1915) ter Ciciban in še kaj (1915). Štiri leta kasneje je izšla Župančičeva antologija Mlada pota, izbor najboljših pesmi iz zbirk Časa opojnosti, Čez plan in Samogovori, ki jim je pesnik dodal tudi nekaj že objavljenih in novih pesmi. Naslednje leto je izdal pesniško zbirko V zarje Vidove, ki vsebuje pesmi s socialno, vojno, begunsko ter ljubezensko tematiko. V pesmih izpostavi tudi problematiko ogroženosti slovenskega naroda med leti 1908 in 1918. Leta 1920 je zopet prevzel službo dramaturga v Narodnem gledališču. Pisal je tudi drame, izmed katerih je še posebej pomembna Veronika Deseniška (1924). Leta 1929 je postal upravnik Drame in Opere. Župančič je bil tudi izjemno pomemben prevajalec. Prevajanju se je z vso vnemo posvetil v 20. in 30. letih. Izpod njegovega peresa so Slovencem postala dostopna dela Shakespeara, Balzaca, Dickensa in drugih. Zadnja pesniška zbirka Zimzelen pod snegom, ki je izšla leta 1945, je v večini vezana na pesnikova občutja v predvojnem in vojnem času. Oton Župančič je umrl 11. junija 1949 v Ljubljani.

Strokovne reference in viri

• Mušič, J. 2007: Oton Župančič. Ljubljana. [COBISS-ID 38974721]
• Župančič, O. 1978: Čez plan. Ljubljana. [COBISS-ID 2146356]

Avtor zapisa

Urška Šavc (Narodna in univerzitetna knjižnica)

Predlog citata

Šavc, U. 2010: Čez plan. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/170-cez-plan.