Zimske urice proste

Opis

Prva slovenska slovnica v latinščini - Zimske urice proste, sicer natisnjena že leta 1583, je izšla leta 1584. Tiskana je bila v Wittenbergu, sočasno s Dalmatinovo Biblijo. Bohorič je slovnico uredil tako, da je za naslovno stranjo najprej uvrstil odtis grbov treh dežel, Koroške, Štajerske in Kranjske, v območju katerih so prebivali slovenski rojaki. Sledi daljši predgovor kot posvetilo, v katerem brani slovensko jezikovno samostojnost proti nemščini in opozarja na njeno povezavo s slovanskimi jeziki. Uvodu sledi v latinščini razložena slovnica slovenskega jezika. Sestavljata jo dva večja dela, od katerih prvi obsega pravopis, besedoslovje in oblikoslovje, drugi pa ima skladnjo. Prvi del se začenja z oddelkom, ki ima v kazalu skupni naslov De ortographia. Razdeljen je v pet poglavij, ki obravnavajo cirilski pravopis, razlike med njim in rutensko-moškovitskim pravopisom, glagolski ali hrvaški pravopis ter latinsko-kranjski pravopis. Za primerjavo o sorodnosti slovanskih jezikov je dodan natis očenaša v srbskem, hrvaškem, poljskem, češkem, lužiškem in kranjskem, to je slovenskem jeziku. Največji del slovnice zajema naslednji oddelek De etymologia. Najprej so obravnavani samostalniki, pridevniki, kazalni zaimki kot samostalniški predlogi in števniki. Sledi poglavje o zaimkih. Najobsežnejše je poglavje o glagolih. Sledijo krajše obdelave prislovov, predlogov, veznikov in medmetov. Na koncu prvega dela knjige je kot primer in napotilo za učenje oblikoslovja dodana besedna analiza očenaša. Drugi del slovnice nosi naslov De syntaxi latinocarniolana in razlaga, kako se v slovenskem jeziku vežejo samostalniki in pridevniki, glagolske oblike, prislovi in vezniki, predlogi in medmeti. Sledi kratek pouk razloženega ob besedilu očenaša. Poglavju o skladnji sta dodani še kratki razlagi o metaplazmah in o prozodiji. Knjigo zaključuje obsežno vsebinsko kazalo. Zimske urice proste so prvo slovensko jezikoslovno delo, ki je nastalo zato, da bi učence ljubljanske stanovske šole, katere ravnatelj je bil Adam Bohorič, čim bolj usposobili za aktivno rabo latinščine. S slovnico je dal slovenskemu knjižnemu jeziku trdno ogrodje in prvo teoretično potrditev njegovega obstoja. V njej je uveljavil pozitivna načela Kreljeve pisne reforme. Po njem se imenuje slovenska prva pisava – bohoričica – pravopis, ki je bil v rabi nadaljnjih 250 let. Pomemben je predgovor k slovnici, kjer z vnemo in ljubeznijo piše o svojem jeziku in rodu, kar kaže na njegovo visoko stopnjo slovenske zavesti, domovinskega ponosa in celo narodnopoveličevalnih teženj. Slovnica sama po sebi je šibko delo, ker se je avtor preveč zgledoval po Melanchtonovi latinski slovnici ter skušal slovnični sistem latinščine uporabiti tudi za slovenščino. Še enkrat je bila izdana leta 1715. Za izdajo je poskrbel p. Hipolit, vendar pri tej izdaji Bohorič ni bil naveden kot avtor. Leta 1758 je izšla še v tako imenovani jezuitski celovški izdaji v nemščini. Obstaja pa tudi rokopisna varianta slovnice brez uvodnega poglavja iz 18. stoletja. Slovnico so uporabljali mlajši protestantski pisci in v generacijah poznejših domačih pisateljev: slovenski slovničar Marko Pohlin, Jernej Kopitar idr. Leta 1987 je pri založbi Obzorja izšel prevod slovnice. Prevedli so jo Jože Toporišič, Anton Sovre in Kajetan Gantar. Knjiga ima svojo vrednost tudi kot velika bibliofilska redkost, saj se je do danes ohranilo le šestindvajset izvodov – od tega tri izvode hrani Rokopisna zbirka NUK.

Bohoričevo življenje in delo

Adam Bohorič se je rodil okrog leta 1520 pri Brestanici. Bil je prvi slovenski protestantski šolnik in slovničar. Jezikoslovje in glasbo je študiral v Wittenbergu. Med letoma 1551 in 1563 je vodil lastno šolo v Krškem, leta 1565 jo je zaprl, se odzval na Trubarjevo in Kreljevo povabilo ter postal ravnatelj stanovske šole v Ljubljani. Šolo je vodil do upokojitve leta 1582, ter pozneje, med letoma 1595 in 1598, kot začasni ravnatelj. Leta 1598, ko so se po ukazu nadvojvode Ferdinanda zaprla vrata stanovske šole, je bil Bohorič izgnan iz domovine in je istega leta nekje v Nemčiji umrl. Bohorič ima velike zasluge za razvoj slovenskega slovstva. Napisal je prvo slovensko slovnico v latinščini Zimske urice proste (Arcticae horulae succisivae), ki je izšla leta 1584. Z njo je slovenščina, triintrideset let po prvem tisku, dobila znanstveni dokument svojega obstoja v knjigi. Poleg osrednjega dela, je poslovenil psalter, revidiral Juričičev prevod Spangenbergove postile (ok. 1571), okoli leta 1580 napisal dva šolska spisa: Elementale Labacense (latinski, nemški in slovenski abecednik) in Nomenclatura trium linguarum (slovarček v treh jezikih, namenjen učenju latinskih besed ob slovenščini ali nemščini), ki pa nista ohranjena. Njegova je po vsej verjetnosti tudi Otročja tabla (ok. 1580) in Otročja pejsem, kedar se zjutra vstane ali zvečer spat gre (1584). Sodeloval je z Dalmatinom pri vseh njegovih knjigah in je avtor registra v Bibliji.

Spletne povezave

• Adam Bohorič (1520-cca.1598)

Strokovne reference in viri

• Berčič, B. 1970: Adam Bohorič in njegova slovnica slovenskega jezika (spremna beseda). Arcticae horulae succisivae (faksimile). Ljubljana. [COBISS-ID 3383838]
• Legiša, L. et al. 1956: Zgodovina slovenskega slovstva I: do začetkov romantike. Ljubljana. [COBISS-ID 621313]
• Pogačnik, J. 1998: Slovenska književnost I.. Ljubljana. [COBISS-ID 77138176]
• Toporišič, J. 1987: Bohorič, Adam. Enciklopedija Slovenije, Zv. 1, 303. Ljubljana. [COBISS-ID 17411]

Avtor zapisa

Irena Eiselt (Narodna in univerzitetna knjižnica)

Predlog citata

Eiselt, I. 2010: Zimske urice proste. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/176-zimske-urice-proste.