Velika dolina

Opis

V vhodnem delu Škocjanskih jam se je na 450 m dolgem odseku v geološki zgodovini porušil strop. Nastali sta dve udornici, Velika in Mala dolina. Velika dolina velja za udornico z najvišjimi – od 140 do 160 m – navpičnimi stenami. Njena prostornina je 2.664.512 m3. Velika dolina je ločena od Male doline z naravnim mostom, pod katerim se Reka v slapu izliva v slikovito jezero. Po 150 m površinskega toka Reka zadnjič ponikne v Reški rov Škocjanskih jam pod 165 m visoko zahodno steno Velike Doline.

Udornice so izrazit kraški pojav, ki se prične z raztapljanjem karbonatne kamninske podlage. Oblikujejo se večji rovi, ki nastajajo ob lezikah, drobnih razpokah med plastmi kamnine. Zaradi raztapljanja, drobljenja in odnašanja kamnin nastanejo jamski rovi, ob njihovem združevanju pa jamske dvorane. Zaradi korozije ter razpadanja kamnine ob straneh in pod stropom se dvorane večajo in nekatere se sčasoma ob porušitvi jamskega stropa odprejo na površje. Porušitev stropa pospešuje tudi mehanično preperevanja kamnine na površju. Udornice so razvrščene v nizih, nastalih v različnih fazah ponikanja reke Reke. Udornice mlajšega nastanka prepoznamo po bolj strmih pobočjih, kar je posledica še vedno prisotnega procesa nastajanja ostenja in njegovega postopnega zajedanja v uravnano okolico, za udornice starejšega nastanka pa so značilna manj strma pobočja z melišči pod preostanki ostenij. Med razvojem udornice njene stene postopoma izginjajo, zato lahko s koeficientom sten, ki izraža razmerje med višinsko razliko najvišje točke in baze sten ter največjo globino, ugotovimo njeno razvojno stopnjo. Na podlagi tega koeficienta razlikujemo udorna brezna s koeficientom, večjim od 0,9, udornice s koeficentom od 0,05 do 0,90 in globoščake s koeficientom od 0,00 do 0,05. Razmerje med globino in premerom določa obliko udornice. Pri razmerju 1 : 10 je udornica skledaste oblike, pri razmerju 1 : 2 je lijakaste oblike, kadar pa je njena globina večja od premera, govorimo o vodnjakasti obliki.

V Veliki dolini so vhodi v tri zanimive in pomembne jame: v 600 m dolgo Tominčevo jamo, višje v pobočju v Ozko špiljo in tik nad jezerom v 30 m dolgo Jamo nad jezerom v Veliki Dolini (Maler-Grotte, Grotta dei pittori).

V obeh udornicah, Veliki in Mali Dolini, najdemo bogato rastlinstvo značilno tako za alpski kot mediteranski svet. Takšna vrstna pestrost je pogojena s specifičnimi mikroklimatskimi razmerami. V udornici je prisotna temperaturna inverzija povezana s posebno cirkulacijo zraka. Zato lahko na izredno majhni medsebojni razdalji uspevajo evmediteranski predstavniki, na primer venerini lasci (Adiantum capillus-veneris) in reliktne alpske vrste, kot je na primer avrikelj (Primula auricula). Martinčičeva raziskava o uspevanju različnih flornih elementov v povezavi z mikroklimo v Veliki dolini nam pomaga razumeti pojavljanje glacialnih reliktov, kot so avrikelj (Primula auricula), skorjasti kamnokreč (saxifraga crustata), dvocvetna vijolica (Viola biflora) in skalna karnejevka (Kernera saxatilis). Naštete vrste se pojavljajo na dnu udorne doline (nad ponorom Reke). Udornici Velika in Mala dolina predstavljata izjemen življenjski prostor, kjer živijo ledenodobne, srednjeevropske, submediteranske, ilirske in alpske rastline.

V Mali in Veliki Dolini uspeva osem taksonov, uvrščenih v kategorijo redkih vrst: primorska preobjeda (Aconitum anthora), venerini lasci (Adiantum capillus-veneris), justinova zvončica (Campanula justiniana), navadni jadikovec (Cercis siliqastrum), nacepljenolistni delfinum (Delphinum fissum), laška smetilka (Euphrasia italica), rdečeplodni brin (Juniperus oxycedrus) in alschingerjev nagnoj (Laburnum alschingeri). V Veliki dolini je zabeleženo edino nahajališče bršljanovega pojalnika (Orobanche hederae) v Sloveniji. Endemit justinova zvončnica (Campanula justiniana) ima v udornicah Škocjanskih jam klasično nahajališče.

Med pticami v Veliki in Mali dolini najprej opazimo jate divjega skalnega goloba (Columba livia). Tam gnezdi tudi kolonija planinskih hudournikov (Tachymarptis melba), občasno pa tu domuje velika uharica (Bubo bubo), sokol selec (falco peregrinus) in krokar (Corvus corax). V prepadnih stenah pa ima svoje prebivališče skalni plezalček (Trichidroma muraria).

Spletne povezave

• Regijski park Škocjanske jame
• Velika dolina.

Strokovne reference in viri

• Debevc, A., Klemen, Z., Kranjc, A., Mihevc, A., Peric, B., Slapnik, R., Turk, P., Zorman, T. 2002: Park Škocjanske jame. Škocjan. [COBISS-ID 120542720]
• Martinčič, A. 2001: Reliktna flora v Škocjanskih jamah. Zbornik povzetkov prispevkov prispevkov Simpozija Vegetacija Slovenije in sosednjih območij. Ljubljana. [COBISS-ID 115273216]
• Peric, B. 1999: Morfološke in metrične značilnosti udornic na območju Škocjanskega regijskega parka. Diplomska naloga. Ljubljana. [COBISS-ID 9011042]
• Petkovšek, Z. 1963: Klimatske razmere v Veliki dolini pri Škocjanskih jamah. Biloški vestnik 9, 49–66. Ljubljana. [COBISS-ID 1252708]
• Simić, M. 2000: Škocjan. Evidenca naravnih vrednot v Parku Škocjanske jame in njegovi neposredni okolici. Ljubljana.

Avtor zapisa

Borut Peric (Park Škocjanske jame), Matjaž Hribar (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Peric, B.; Hribar, M. 2010: Velika dolina. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/195-velika-dolina.