Retovje

Opis

Retovje je skrita zatrepna dolina, ki se nahaja pri Vrhniki. Zajeda se pod vznožje Raskovca in Ljubljanskega vrha. Nastala je s postopnim podiranjem nad nekdanjimi vodnimi jamami. Retovje se pravzaprav začenja s Krnico in izviri pri nekdanji Maroltovi žagi. V dolini so izviri Velike Ljubljanice. Ta se po približno 1000 metrih združi z Malo Ljubljanico, ki izvira v močilniški skupini izvirov. Izviri so naslednji: Pod orehom, Pod skalo, Veliko in Malo okence. Najjužnejši izvir je Malo Okence pod previsno steno, malo severneje pa je podobno Veliko Okence. Na nasprotni strani Velikega okenca je še en manjši izvir. Vsi trije izviri so občasni in se ob suši spremenijo v jezerca. V Malem okencu sta brata Kuščar že leta 1939 kot prva v Sloveniji preplavala 4 m globok sifon. Veliko okence je raziskano v dolžini 270 m in v globino 25 m, Malo okence pa do 305 m dolžine in 45 m globine. Po slabem kilometru toka se Velika Ljubljanica združi z Malo Ljubljanico, od sotočja dalje se reka imenuje z enim imenom. Velika Ljubljanica je najmočnejši povirni pritok reke Ljubljanice. Vrhniko naj bi po stari pripovedki ustanovili Argonavti. Ti so pod vodstvom Jazona pripluli po reki Ljubljanici, Savi in Donavi iz Črnega morja. Ko so prišli do izvira Ljubljanice v tem kraju, so morali ladjo razstaviti in prenesti po kopnem do obale Jadranskega morja. V občinskem grbu Vrhnike je še danes upodobljena njihova ladja. Kuščer (1932) je iz izvirov v Retovju opisal podzemeljsko vrsto polžkov Hadziella ephippiostoma Kuščer 1932 (sedlasta hadžijela). V istem prispevku je opisal tudi vrste Boleana umbilicata (Kuščer 1932) (popkasta močvirnica) in Hauffenia michleri Kuščer 1932 (Michlerjeva haufenija) iz izvirov v Močilniku in Belgrandiella substricta (Kuščer 1932) iz izvira v Bistri. Vse tri vrste živijo tudi v izvirih v Retovju. V izviru pod skalo in v Velikem in Malem okencu sta bile najdeni tudi ozko endemni podzemeljski vrsti polžkov Neohoratia subpiscinalis (Kuščer 1932) (nova horacija) in Iglica (Iglica) luxurians (Kuščer 1932) (bujna iglica) in izvirska močvirnica (Belgrandiella fontinalis (F.J. Schmidt 1847)), ki živi tudi v izvirih severne Italije in severozahodne Hrvaške.

Spletne povezave

• Naravovarstveni atlas
• Atlas okolja
• Kam.si – vaš vodnik po Sloveniji

Strokovne reference in viri

• Bole, J. 1967: Taksonomska, ekološka in zoogeografska problematika družine Hydrobiidae (Gastropoda) iz porečja Ljubljanice. Razprave IV. razreda SAZU 10, 73-108. Ljubljana.
• Bole, J. 1985: Podzemeljski vodni polži kažejo na razvoj porečja Ljubljanice. Proteus 48 (1), 16-20. Ljubljana.
• Kuščer, L. 1932: Höhlen und Quellenschnecken aus dem Flusssgebietder Ljubljanica. Archiv fur Molluskenkunde 64 (2), 48-62. Frankfurt am Main.
• Pavšič, J. (urednik) 2008: Ljubljansko barje, neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina in naravovarstvo. Ljubljana. [COBISS-ID 242367232]
• Ur. l. RS, 46/2004 2004: Uredba o zavarovanih živalskih vrstah. Ur. l. RS, 46, 30. 04. 2004. Ljubljana.
• Ur. l. RS, 48/2004 2004: Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot. Ur. l. RS, 111, 14. 10. 2004. Ljubljana.
• Ur. l. RS, 82/2002 2002: Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam. Ur. l. RS, 82, 24. 09. 2002. Ljubljana.

Avtor zapisa

Rajko Slapnik (Biološki inštitut Jovana Hadžija, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Slapnik, R. 2010: Retovje. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/207-retovje.