Zelena jama

Opis

Naselje Zelena jama, ki je najmlajše med vzhodnimi ljubljanskimi naselji, se razteza od današnjega podvoza na Šmartinski cesti proti vzhodu ob dolenjski železnici do Tovarniške ulice, na drugi strani pa ga proti Novim Jaršam zapira Pokopališka ulica. Na zahodu se razprostira Savsko naselje, na vzhodu so Moste in nakupovalno središče BTC, na severu pa je pokopališče Žale.

Prvotni razvoj naselja Zelena jama, ki je dobilo ime po veliki gramozni jami, sega v popotresno obdobje Ljubljane (1895–1910). V tem času je bilo značilno večje preseljevanje ljudi s podeželja v mesto zaradi povečane delovne ponudbe. Zelena jama je zrasla na t. i. Dolgih njivah vodmatskih kmetov, a je kljub širjenju zazidanih površin in živahnemu priseljevanju na mestno obrobje ostala do prve svetovne vojne in še čez razmeroma samotna. Med prvimi graditelji hiš so bili večinoma delavci – železničarji. Naselje se je hitro razvilo v železničarsko kolonijo, kmalu pa je zaradi tovarne kleja in kasneje še kemične in živilske tovarne Kolinska dobilo izrazito industrijski značaj. Prve hiše so zrasle na ulici Ob Zeleni jami in v Kavčičevi ulici. Notranji del naselja so sestavljale pritlične enostanovanjske hiše. Njihova zunanja oblika je bila preprosta, v tlorisu pravokotna in s prizidanim straniščem. Na hišo so bile pogosto naslonjene »šupe« – prostori za shranjevanje drv, žaganega lesa, listja, kmečkih orodij, naprav in strojev. Hiše so bile zidane, delno podkletene ali brez kleti. Strehe so bile krite z opeko. Zidovi so bili masivni, z dvodelnimi okni, vrata so v hišo vodila z dvoriščne strani. Nekaterim hišam so kasneje dozidali nadstropje. Notranja razporeditev prostorov se je pogosto menjavala. Največ je bilo enosobnih stanovanj, v katerih so živele cele družine. Večji del hiš je imel najemniška stanovanja.

Med vojnama se v naselju ni kaj dosti spremenilo, le v hišah so dozidali zasilna stanovanja za begunce. V nekaj desetletjih se je naselje izoblikovalo v specifično in trdno integrirano predmestno skupnost, za katero je bila značilna socialna enotnost prebivalstva in prostorska zaključenost naselja. Tudi Osvobodilna fronta je v naselju imela veliko podpore med stanovalci. Po drugi svetovni vojni je imelo v tem delu mesta društvo Vzajemnost svoj lokal, ki so ga ustanovili člani Zveze komunistov. V tem času so več kot polovico prirastka naselja predstavljali bloki, v katerih pa se je površina stanovanja znatno povečala.

V sodobnosti je Zelena jama deležna precej pozornosti zaradi novogradenj, ki so nastale in še nastajajo na tem območju. V Zeleni jami so turistično društvo, društvo upokojencev, gimnastično društvo, športno društvo in vrtec Zelena jama.

Družina Marjana Rožanca, slovenskega pisatelja, se je v naselje preselila leta 1934. Na Bezenškovi ulici je živel vse do leta 1960. Zelenojamsko »zamestje«, kot ga je sam imenoval, je zaznamovalo njegovo otroštvo in ga spremljajo celotno pisateljsko pot. V knjigi Zelena jama je zbral šest besedil, ki so povezana z idejo doma in podobo Zelene jame, kot je danes ni več mogoče najti.

Leta 1964 je etnolog Slavko Kremenšek pripravil doktorsko disertacijo z naslovom Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem. Kasneje jo je izdal kot monografijo, ki predstavlja eno izmed prvih pomembnejših študij urbanega prostora in načina življenja mestnih prebivalcev v slovenski etnologiji.

Spletne povezave

• Turistično društvo Zelena jama - domača stran

Strokovne reference in viri

• Kremenšek, S. 1970: Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem. Ljubjjana: SAZU. [COBISS-ID 1771009]
• Rožanc, M. 1993: Zelena jama. Ljubljana: Mihelač. [COBISS-ID 33420288]

Avtor zapisa

Eva Batista (Oddelek za Etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Batista, E. 2010: Zelena jama. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/235-zelena-jama.