Smokvica

Opis

Vas Smokvica obdajajo obronki kraških vrhov Lačna in Kuk. Leži v dolini, ki se na jugovzhodni strani odpira v Movraško valo, s severozahodne strani je povezana z Gračiščem ter Koprom, z jugovzhodne pa z Movražem, Rakitovcem in Dvori. Območje je bilo naseljeno že v prazgodovinskem času, kar potrjujeta najdišče Stara Griža in gradišče Na jamicah. Prvo pisno omembo vasi zasledimo leta 1028, ko jo omenjajo kot del posestva oglejske patriarhije.

Vas je sestavljena iz Zgornje Smokvice, kjer se najvišje ležeči objekt nahaja na nadmorski višini 314 metrov in ki je starejša ter manj ohranjena od drugega dela naselja, ter Spodnje Smokvice. Tlorisi objektov se prilagajajo vijugastim zemeljskim plastnicam, tam pa so najpogostejši ob breg prislonjeni vrhkletni tipi objektov. Stavbe so kamnite, ilovico pa so uporabili kot vezivo in pogosto tudi za omet. Nekatere hiše so pobeljene. Okna so večinoma na jugozahodnih fasadah, saj se tako odpirajo proti sončni in zavetrni strani. Poslopja imajo bivalni in gospodarski del pod skupno streho, ki so običajno dvokapne, krite z opečnim korcem. Gospodarski del je sestavljen iz hleva in svinjaka (»prkata«) ali pa samo enega od teh, saj je bil svinjak pri premožnejših pogosto odmaknjen od domačije. Do zgornjih prostorov vodi zunanje stopnišče, ki se zaključi z lesenim hodnikom (»baladurjem«). Hiše se naslanjajo druga na drugo prek izbočenih kamnov oziroma konzol, ki držijo plošče zunanjih hodnikov. Tako so nastajala skupna dvorišča, ponekod tlakovana s »škrlami« – ploščato lomljenimi kamni.

Osrednji prostor v vasi je trg s skupnim napajališčem. Je prostor srečevanja in druženja Smokavcev in obiskovalcev ob različnih praznikih in prireditvah. Med njimi je največji vaški praznik fig (»šagra«), in sicer na dan sv. Magdalene, ki ji je posvečena cerkev. Posvetili so jo leta 1422 in obnovili leta 1580. Restavratorske posege so izvedli leta 1795, na kar opominja letnica na vhodnem portalu. Je enoladijska cerkev z beneškim tipom zvonika in notranjim lesenim oltarjem, ki ga krasita podoba sv. Antona ter oltarna slika Marije z Jezusom in svetnikoma. Zvonik ob cerkvi je bil postavljen leta 1887. Pokopališče se nahaja na jugozahodni strani.

Več kot polovica vaških objektov razpada in so zapuščeni. Izjema je obnovljena Bržanova domačija oziroma domačija »pri Bržani«, ki se nahaja v jugovzhodnem delu vasi. Gre za zaprt tip domačije, ki jo sestavlja več domačijskih enot, povezanih s skupnim dvoriščem. Vhod je na jugovzhodni stani skozi polkrožno oblikovan »porton«, ki se tudi pri drugih objektih pojavlja kot vezni člen med domačijo in cesto oziroma vasjo. Posebnost domačije je deset ohranjenih obokov, ki so jih postopoma dograjevali, kar kaže na to, kako se je generacijsko širila družina. Domačija je v lasti vaške skupnosti oziroma občine in služi kot prireditveno-razstaviščni prostor, kjer obiskovalci včasih tudi prenočijo.

Primarna gospodarska dejavnost v vasi je bilo kmetijstvo, zlasti v obdobju pred drugo svetovno vojno, ko sta bila najpomembnejša poljedelstvo in živinoreja. Živino so prodajali največkrat na sejmih, pred drugo svetovno vojno zlasti na Hrvaško, v Buzet ali Motovun. Za lastne potrebe so se ukvarjali z vinogradništvom in sadjarstvom. Pomembne so bile fige, ki so rasle tudi iz kamnitih škarp, podrtih hiš in na obrobju vrtov. Do druge svetovne vojne je bilo razvito tudi oljkarstvo, in sicer sta bila na jugu vasi dva nasada. Olje so uporabljali za lastne potrebe namene, nekaj pa so ga tudi prodali v Trst.

Na demografsko stanje Smokvice so najbolj vplivale selitve in sezonsko odhajanje na delo. Prebivalci Movraža, Smokvice in Gračišča so največkrat odhajali na sezonsko delo v Trst, kjer so običajno ostajali do dva meseca in pridelovali zgodnjo zelenjavo. Po končanem delu so se zadrževali še v tržaški okolici, in sicer vse do košnje, ko so odšli domov. Košnja je bila dobičkonosna, saj so velike količine sena prodajali v Trst. Konec 19. stoletja in v 20. stoletju so se movraški in smokavski kmetje naseljevali v okolici Pirana in Strunjana. Kupovali so paolanska posestva, posestva v rokah mestnih trgovcev in advokatov, in sicer posestva pri Vanganelu ter v Ankaranu, Pradah, Šalari in Boninih. V času med obema svetovnima vojnama so se zaradi stagnacije števila prebivalcev v Trstu zmanjševale možnosti za zaposlitev, zato se je povečalo povpraševanje po delu v obalnem območju, kjer pa se vseh odvečnih delavcev ni dalo zaposliti, zato so ti odhajali v čezmorske dežele. Tako se je tudi iz Smokvice precej vaščanov izselilo v Avstralijo. Po drugi svetovni vojni je rast industrije in ostalih neagrarnih gospodarskih panog v priobalnih mestih omogočila zaposlovanje v večjih tovarnah, recimo v koprskem Tomosu v Kopru, izolski Mehanotehniki in dekanski Lami.

Danes za vas skrbi vaška skupnost Smokvica, za promocijo in ostale dejavnosti pa Društvo Figuarola. Tako skušajo ohraniti vse prepoznavnosti vasi – od naravnih danosti do kulturnih dejavnosti.

Spletne povezave

• Gobarsko-mikološko društvo slovenske Istre: Zelena učna pot Smokvica
• Gastronomske prireditve
• Šagra kur en bot
• Odprti kop: Ljudje in zemlja
• Ljudje in zemlja – o figah

Strokovne reference in viri

• Benčič Mohar, E. 1993: Tipologija naselij in stavbarstva v Slovenski Istri. Kultura narodnostno mešanega ozemlja slovenske Istre, Razprave Filozofske fakultete. Ljubljana. [COBISS-ID 42711808]
• Bogataj, J., Hazler, V. 2005: Etnološka raziskava istrske vasi Smokvica. Neobjavljena izdaja, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani.
• Deu, Ž. 2006: Podeželske hiše na Slovenskem. Ljubljana. [COBISS-ID 226526208]
• Požeš, M. 1991: Razvoj podeželskih naselij v občini Koper. Ljubljana. [COBISS-ID 28472064]
• Simič, S., Pucer. A. 2001: Slovenska Istra - zaledje. Ljubljana. [COBISS-ID 112297984]
• Titl, J. 1965: Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju. Koper. [COBISS-ID 367689]

Avtor zapisa

Dijana Lukić (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Lukić, D. 2010: Smokvica. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/241-smokvica.