Sečoveljske soline

Opis

Sečoveljske soline ležijo v zahodnem delu naplavne ravnice rek Dragonje in Drnice, v neposrednem zaledju Piranskega zaliva. Na severu jih obdajajo zahodni odrastki flišnih Koprskih brd s polotokom Sečo, na jugu pa jih omejuje apnenčasta uravnava Bujski kras. S površino 593 hektarov so največje soline ob slovenski obali. Stara struga Dragonje jih deli na še vedno aktivno severno območje, imenovano Lera, ter na opuščeno južno območje, imenovano Fontanigge. Zgodovinsko gledano so Sečoveljske soline skupaj s strunjanskimi solinami in nekdanjimi solinami v Luciji del Piranskih solin. Piransko solinarstvo ima verjetno korenine že v antiki, pisni viri o solinah pa segajo v 13. stoletje.

Z namenom varovanja kulturnih in naravnih značilnosti območja je občina Piran leta 1990 ustanovila Krajinski park Sečoveljske soline. Leta 2001 je Vlada Republike Slovenije na pobudo Ministrstva za kulturo in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Piran zaščito območja z občinske ravni povzdignila na državno.

Kulturni pomen: Sečoveljske soline so kulturna pokrajina, ki jo je na nekdanjem mokrišču zaradi pridobivanja soli ustvaril človek. V preteklosti je imela sol izjemen strateški pomen, saj je bila glavna sestavina za konzerviranje hrane. Zaradi tesne odvisnosti pridobivanja soli od mikroklimatskih razmer je oblikovanje solinskih površin težilo k pravilnim, pravokotnim geometrijskim rešitvam. Površino solin sestavljajo tri temeljne geometrijske prvine: ploskve (solni fond z bazeni), linije (kanali s spremljajočimi nasipi) in točke (solinarske hiše, mostovi, zapornice in črpalke na veter).

Najpomembnejši tehnološki mejnik v njihovem delovanju se je zgodil leta 1377, ko so po vzoru dalmatinskih solinarjev z otoka Paga na dnu kristalizacijskih bazenov, imenovanih »cavedini«, začeli izdelovati petolo, nekaj milimetrov debelo plast iz sadre, alg, bakterij in mineralov. Po petoli se kristalizacijski bazeni ločijo od drugih izparilnih bazenov, saj snov preprečuje stik morskega blata na dnu bazenov s kristali soli. Od takrat dalje je sol iz Sečoveljskih solin kristalno čista, bela in dobrega okusa, brez primesi peska ter ostalih nečistoč.

Gospodarski razvoj Pirana je stoletja temeljil na pridobivanju »belega zlata« in trgovanju z njim. Sečoveljske soline so imele izreden pomen za Beneško republiko, saj so v njih pridobili večino soli v okviru Piranskih solin. V teh so, ob solinah v Trstu, Miljah, Kopru, Rabu, Pagu, Stonu in Ulcinju, pridobili kar tretjino od celotne količine soli na vzhodni jadranski obali.

Delo v solinah je bilo izrazito sezonsko. Zima je bila čas za obnovo solinskih nasipov ter poglabljanje kanalov, poletje pa sezona za žetev soli. Solinarji so bili Pirančani, ki so se vsako leto aprila, okrog dneva svetega Jurija, zaščitnika Pirana, za nekaj mesecev skupaj z družinami preselili v soline. Sezonska migracija več kot 400 piranskih družin je bila usmerjena v solinarske hiše; o njih še vedno pričajo številne neme razvaline iz preteklosti. Čeprav solinarji nikoli niso bili lastniki solin in so kot plačilo za opravljeno delo dobivali določen delež pridelane soli, so zaslužili dovolj za celoletno preživetje svojih družin.

Do leta 1904 je bila temeljna proizvodna enota na celotnih Sečoveljskih solinah solni fond, razdeljen na več pravokotnih bazenov, ki jih je med seboj povezoval sistem kanalov, nasipov in zapornic. Za pridobivanje soli v posameznem solnem fondu je bila odgovorna posamezna družina. Leta 1904 so solinsko območje Lera preuredili v eno samo veliko solino in s tem zabrisali srednjeveško strukturo solin. Ta pa je vse do ukinitve proizvodnje leta 1967 ostala nespremenjena na območju Fontanigge. Na Leri še vedno poteka komercialno pridobivanje soli, ki jo izvaja podjetje Soline, pridelava soli d. o. o. Leta 2003 je podjetje za 20 let pridobilo koncesijo za upravljanje s Krajinskim parkom Sečoveljske soline.

Tradicija srednjeveškega načina pridobivanja soli se je začela ponovno vzpostavljati na delu Fontanigg ob kanalu Giassi, kjer je bil leta 1991 odprt Muzej Solinarstva. Solinarski skansen ali muzej na prostem v svojo dejavnost aktivno vključuje tudi projekte mednarodnega prostovoljnega dela. Za prizadevanja pri ohranjanju kulturne dediščine je v kategoriji kulturna pokrajina za leto 2003 kot prvi v Sloveniji prejel medaljo Evropske unije - Europa Nostra. Dostop do Muzeja solinarstva na Fontaniggah je urejen iz Sečovelj ob reki Dragonji. Informacije o njegovem ogledu so na voljo v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran.

Naravni pomen: Sečoveljske soline so na tem področju začele pridobivati pomen z opustitvijo pridelave soli v Fontaniggah leta 1967. Zaradi manjše intenzivnosti dotedanjih vsakoletnih vzdrževalnih del na solinarski infrastrukturi je to območje po nekaj stoletjih spet začelo dobivati podobo mokrišča. Namesto gospodarske dejavnosti je vodilno vlogo prevzela narava. V zadnjih desetletjih so se na območju opuščenih solin oblikovala posebna življenjska okolja, kakršna so somorno močvirje, slana mlaka, slana trata, poloj in trstišče. V njih so stalno ali začasno zatočišče našle številne rastline, ptice in druge živali.

Sečoveljske soline so največje obalno mokrišče v Sloveniji in hkrati najpomembnejša slovenska ornitofavnistična lokaliteta. Submediteransko podnebje, povečana slanost vode in opustitev solinarske dejavnosti ustvarjajo posebne ekološke razmere, v katerih preživijo le nanje posebej prilagojeni organizmi. Rastlinam, ki dobro uspevajo na slanih prsteh, pravimo slanuše ali halofiti. Na območju Sečoveljskih solin uspeva kar 45 vrst z rdečega seznama ogroženih rastlin v Sloveniji. Opaženih je bilo 291 vrst ptic; več kot 80 jih tu stalno ali občasno gnezdi. Čeprav v Sečoveljskih solinah živi le manjše število vrst kopenskih vretenčarjev, je med njimi tudi drugi najmanjši sesalec na svetu, etruščanska rovka (Suncus etruscus). Sečoveljske soline podobno kot ostale morske soline spadajo med najbolj ogrožena mokrišča v Sredozemlju. Na njihovem območju so naravni rezervati Curto Pichetto, Ob rudniku, Stare soline in Stojbe.

Zaradi izjemnih krajinskih in ekoloških vrednot je bil del območja Fontanigg leta 1993 kot prvo mokrišče v Sloveniji uvrščen na seznam ramsarskih lokalitet. Ramsarska konvencija o mokriščih, mednarodno pomembnih zlasti kot prebivališče močvirskih ptic, je bila v okviru Unesca sprejeta v iranskem mestu Ramsar leta 1971. Ob opazovanju in spoznavanju narave na območju celotnega območja Sečoveljskih solin si je njegovo zgoščeno predstavitev mogoče ogledati v multimedijskem centru oz. centru za obiskovalce ob upravni stavbi Krajinskega parka Sečoveljske soline na Leri. Zraven njega je razgledna ploščad, s katere je razgled na celotno območje solin. Dostop do njiju je urejen iz Seče. Informacije o ogledu solin na Leri so na razpolago v vodstvu Krajinskega parka Sečoveljske soline na Leri.

Spletne povezave

• Krajinski park Sečoveljske soline
• Muzej solinarstva v Sečovljah (Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran)
• Sečoveljske soline
• Soline, pridelava solin d.o.o.

Strokovne reference in viri

• Benčič – Mohar, E., Žagar, Z. 2003: Piranske soline včeraj, danes, jutri - Turisti bi lahko sami želi sol. Znanost – priloga časnika Delo, 11. avgust 2003. Ljubljana.
• Bonin, F. 1992: Pod Benetkami in Avstrijo. Žagar, Z. (ur.), Muzej solinarstva. Katalog št. 7. Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Piran. [COBISS-ID 29137408]
• Bonin, F. 2001: Proizvodnja soli v Piranskih solinah od 16. do druge polovice 18. stoletja. Annales. Series historia et sociologia, 11-1. Koper. [COBISS-ID 451795]
• Darovec, D. 2001: Solarstvo v severozahodni Istri od 12. do 18. stoletja. Annales. Series historia et sociologia 11-1. Koper. [COBISS-ID 451539]
• Holz, E. 2001: Sol kot državni monopol. Od cesarice Marije Terezije do marčne revolucije leta 1848. Annales, Series historia et sociologia 11-1. Koper. [COBISS-ID 452051]
• Križan, B. 1990: Preobrazba Sečoveljskih solin ter varstvo naravne in kulturne dediščine. Primorje. Zbornik 15. zborovanja slovenskih geografov. Zveza geografskih društev Slovenije. Ljubljana. [COBISS-ID 18540130]
• Kumar, Ž. 1963: Piranske solane. Zemlja i ljudi. Popularno naučni zbornik, sv. 12. Beograd.
• Orožen Adamič, M. 1980: Geografske značilnosti poplavnega sveta ob Dragonji in Drnici. Geografski zbornik 19. Ljubljana. [COBISS-ID 11366445]
• Orožen Adamič, M. 1998: Solinarstvo. Perko D., Orožen Adamič M. (ur.), Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana. [COBISS-ID 6871341]
• Pahor, M., Poberaj T. 1963: Stare Piranske soline. Spomeniški vodniki 4. Ljubljana. [COBISS-ID 2381320]
• Pipan, P. 2009: Vpliv projektov mednarodnega prostovoljnega dela na razvoj Muzeja solinarstva v Sečoveljskih solinah. Žitko D. (ur.), Soline, ogrožena kulturna krajina. Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran, Inštitut za dediščino Sredozemlja, Znanstveno-raziskovalno središče Univerze na Primorskem. Piran, Koper. [COBISS-ID 30747949]
• Ravnik, M. 1992: Od zamisli do pričetka obnovitvenih del. Žagar, Z. (ur.), Muzej solinarstva. Katalog št. 7. Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Piran. [COBISS-ID 29137408]
• Savnik, R. 1951: Solarstvo Šavrinskega primorja. Geografski vestnik 23. Ljubljana. [COBISS-ID 1572979]
• Savnik, R. 1965: Problemi piranskih solin. Geografski zbornik 9. Ljubljana. [COBISS-ID 11871277]
• Črnivec, V., Pipan, P., Žabjek, I. 2004: Zgodba o soli. Videoposnetek. Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Piran. [COBISS-ID 129060096]
• Žagar, Z. 1992: V soline so šli. Žagar, Z. (ur.), Muzej solinarstva. Katalog št. 7. Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Piran. [COBISS-ID 29137408]
• Žagar, Z. (ur.) 1987: Sečoveljske soline včeraj - danes - jutri. Katalog. Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Piran. [COBISS-ID 125229]
• Žagar, Z., Mihelič, D. 1998: Solinarstvo. Enciklopedija Slovenije, zvezek 12. Ljubljana. [COBISS-ID 78068]

Avtor zapisa

Primož Pipan (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Pipan, P. 2010: Sečoveljske soline. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/430-secoveljske-soline.