Predstavitev jugozahodnih in vzhodnih Venetov, Ilirov in Slovanov

Description

Hacquetova predstavitev Venetov, Ilirov in Slovanov spada med temeljna dela slovenskega narodopisja v t. i. predznanstvenem obdobju. Opis je ostal nedokončan – napisan je le prvi del, ki je razdeljen v pet zvezkov. V prvem zvezku so predstavljeni Ziljani, Kranjci in Istrani, v drugem istrski Japodi (Čiči), Dolenjci, Vipavci in Kočevarji, v tretjem Liburnijci (Hrvati v severnem delu kvarnerskega zaliva), Vlahi (Hrvati v južnem delu kvarnerskega zaliva vse do Dalmacije) in Hrvati, v četrtem Uskoki, Ličani in Dalmatinci, v petem pa Slavonci, Klementinci (Albanci, ki so se preselili v Vojvodino) in Rašci (Srbi iz Raške). V svojem delu Hacquet združuje različna raziskovalna izhodišča, zlasti potopisje, državoznanstvo in domoznanstvo. Naslov je lahko zavajajoč, saj avtor s poimenovanjem Veneti označuje Slovence, z Iliri pretežno Hrvate na področju nekdanjih Ilirskih provinc, s Slovani pa večinoma slavonske Hrvate in Srbe. Tudi sicer je razvidno, da nedosledno prepleta etnični, pokrajinski in historični vidik v poimenovanju prebivalstva, kar pa je za čas, ko je zapis nastajal, povsem običajna praksa.

Hacquet je dežele, ki jih opisuje, prepotoval v letih, ko je služboval v Idriji in v Ljubljani (1766-1787), knjigo pa je napisal veliko pozneje v Lvovu. Čeprav je torej pisal po spominu, je razvidno, da se je potrudil deželo in prebivalstvo čim bolje spoznati. Hkrati izpričuje veliko poznavanje starejše in sočasne literature – pogosto navaja Valvasorja in njegova zapažanja primerja s svojimi. Poleg kratkih orisov splošnih značilnosti dežele in njenih prebivalcev se posebej posveča ženitvenim in pogrebnim običajem, zanima ga tudi ljudska noša, ki jo natančno opisuje. V knjigo so vključeni kolorirani bakrorezi z upodobitvami ljudskih noš, ki jih je izdelal avstrijski risar in grafik Christian G. H. Geissler (1770-1844). Hacquet v svojih zapisih kaže tudi velik posluh za jezik (sam se je zelo hitro naučil slovenščine), navaja zanimive jezikovne posebnosti in krajše ljudske pesmi. Podoben interes je izkazal tudi v svojem najobsežnejšem delu Oryctographia Carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten Länder (1778-1789), ki je sicer posvečen geografskemu in geološkemu opisu Kranjske, Istre in sosednjih dežel, vendar Hacquet vanj mestoma vključuje tudi narodopisne vsebine.

Baltazar Hacquet (1739 ali 1740 – 1815), polihistor francoskega rodu (Le Coquet v Bretanji), se je v zgodovino zapisal predvsem kot botanik, mineralog in geolog, pomemben pa je tudi kot raziskovalec Julijskih Alp, krasoslovec in eden od začetnikov narodopisja na Slovenskem. Kot vojaški kirurg je v sedemletni vojni (1756-1763) služil sprva francoskim in pozneje avstrijskim silam. Na Dunaju se je spoznal z Gerhardom van Swietenom, osebnim zdravnikom cesarice Marije Terezije, ki mu je 1766 izpolnil željo in mu dodelil službo rudarskega kirurga v Idriji. V mestecu, kjer je kot zdravnik služboval znameniti botanik Antonio Giovanni Scopoli, je raziskovalno deloval predvsem na področjih mineralogije, geologije in botanike, hkrati pa je kot navdušen gornik (med prvimi se je povzpel na Triglav!) odkrival Julijske Alpe.

Leta 1773 se je preselil v Ljubljano, kjer je na ljubljanskem liceju predaval anatomijo, kirurgijo in porodništvo, ter veliko potoval (predvsem dežele JV Evrope). Ustvaril je pomembno naravoslovno zbirko »Naturalienkabinet«, obnovil t. i. »anatomsko gledališče« in se dopisoval s številnimi znanstveniki iz vse Evrope. Njegova zbirka je bila tako znamenita, da si jo leta 1784 ob obisku v Ljubljani ogledal tudi cesar Jožef II. Leta 1787 se je odzval vabilu univerze v Lvovu (takrat prestolnica Galicije, danes Lviv v Ukrajini) in tam poučeval naravoslovje do 1805, ko je bil premeščen v Krakov, kjer je leta 1807 postal dekan medicinske fakultete. Leta 1810 se je upokojil in zadnja leta preživel na Dunaju.

Web links

• Baltazar Hacquet (Slovenski biografski leksikon)
• Antonio Giovanni Scopoli (Slovenski biografski leksikon)
• Janez Vajkard Valvasor (Slovenski biografski leksikon)

References and resources

• Jezernik, B. 2009: Ljubljanske »knjige sveta« od Auerspergov do Hacqueta. Etnolog 19, 17-35. Ljubljana.
• Novak, V. 1974: Balthasar Hacquet in slovenska ljudska kultura. Traditiones (3), 17-68. Ljubljana.

The author of the record

Tine Germ (Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani)

Citation suggestion

Germ, T. 2010: Predstavitev jugozahodnih in vzhodnih Venetov, Ilirov in Slovanov. DEDI - Digital Encyclopedia of Natural and Cultural Heritage of Slovenia, http://dedi.si/dediscina/270-predstavitev-jugozahodnih-in-vzhodnih-venetov-ilirov-in-slovanov.